Strojanovi (še enkrat)

Zgodba okoli romske družine Strojan se kar ne more in ne more končati.

Sedaj je na pragu zime naenkrat začel delovati pravni red in birokratska mašinerija je naenkrat ukazala rušitev črnih gradenj v Ambrusu. Kakšna žalost in sramota za pravno državo. Poleg svoje nezmožnosti pravočasnega delovanja, ko bi lahko že pred leti, ko so okoliški prebivalci še imeli zaupanje v državo in verjetno tudi v integracijo Strojanovih, rešila vprašanje črnih gradenj, je sedaj pokazala še svoj nečloveški izraz, ko pred zimo ruši dom delu družine Strojan, ki se je vrnil v Ambrus.

Da pa ima vse svoje meje bi se morali zavedati tudi prebivalci Ambrusa, ki so preprečili predsedniku države g. Drnovšku, da bi začasno omogočil bivanje romske družine Strojan v bivalnih kontejnerjih. Očitno je srd in jeza Ambrušanom popolnoma zameglila čut za sočloveka. Žalostno, da je prišlo tako daleč. Ni kaj dodati.

Ločenost Cerkve od Države, mit ali resničnost?

Državni zbor Republike Slovenije je sprejel zakon o verskih skupnostih, v katerem med drugim določa vir financiranja največje verske skupnosti - Rimsko katoliške Cerkve (RKC). Če odmislimo, da že sedaj gre za najbogatejšo versko skupnost v Sloveniji in nedvomno v svetu, se lahko upravičeno vprašamo ali je sprejeti zakon v skladu s členom v ustavi Republike Slovenije, ki zapoveduje ločenost Cerkve od Države.

Ne razumem kakšno razlago in kakšne argumente si lahko še nekdo izmisli, da upraviči sprejeti zakon in hkrati trdi, da se spoštujejo določila ustave kot najvišjega pravnega akta v (domnevno) pravni državi.

Kakršnokoli razlago si že izberemo je dejstvo, da je proračun dobil novega odjemalca njegovih sredstev. Sredstev, ki jih v "državno blagajno" plačujemo tako verniki kot neverniki. Tako tisti, ki vsaki dan hodijo k maši, kot tisti, ki jih te stvari niti malo ne privlačijo. Hmmm no ja, bi lahko rekli da gre za neko solidarnost ali omogočanje širjenja verske svobode med državljani naše države. Verske svobode naj nihče ne omejuje. A naj je tudi nihče ne zamenjuje kot nekaj kar se, če pogledaš malo iz daljave, vsiljuje v vsakdanje življenje posameznika. Če do sedaj nismo občutili tega, bomo nekateri požrli grenko slino, ko bomo pomislili za kaj se porablja naš denar iz plačanih davkov.

Naj mi prosim nihče ne govori, da ne gre za zneske, da si jih država ne bi mogla privoščiti. Če je temu tako, naj se naredi primerjava kam drugam bi se dalo nameniti isti znesek sredstev, da bi se izboljšalo stanje na katerem drugem področju vsakdanjega življenja. Na primer v zdravstvo, šolstvo, šport, kmetijstvo ali varstvo okolja. Na slednje verjetno nihče od oblastnikov ne razmišlja veliko. Dejstvo pa je, da se država raje odloča za finančno podporo verski izobrazbi državljanov.

Ali je to potrebno? Mislim da ne. Krščanska vera obstaja že preko 2.000 let in do sedaj ji ni bilo potrebno imeti podpore države, da je preživela. Ne samo to. Skozi zakone kot so denacionalizacija je celo pridobivala nazaj premoženje, ki so jim ga odvzeli med zadnjo svetovno vojno. Vračanje se mi zdi sporno v tej točki, da se nihče ne vpraša kako je cerkev sploh prišla do tega premoženja in ali je res njegovo vračanje moralno in etično neoporečno.

Kolikor poznam nastanek krščanske vere je le ta namreč temeljila na delitvi ljubezni, upoštevanja, solidarnosti, nenasilja, zavedanja enosti s svetom in verovanja v to kar ljudje smo, božja kreacija namreč. To je širil Kristus, kot utelešen Bog na Zemlji. Nikoli ni bilo govora o potrebi po velikih cerkvah obdanih v zlato, zavajanje vernikov, da jih čaka pekel po smrti če ne bodo sledili naukom vere. Nikoli ni bilo govora, da je treba v imenu vere in boga ubijati druga bitja. Pa se je to na veliko dogajalo (križarske vojne). Nikoli ni bilo govora o potrebi po politični vpletenosti pa se to dogaja (Opus dei). Nikoli ni bilo govora, da se je možno za svoje "grehe" odkupiti z molitvami pa se to dogaja vsak dan. Nikoli se ni govorilo, da je možno "grehe" odkupiti s premoženjem pa se je to dogajalo (odpustki). Nikoli se ni govorilo "dajte denar, da bodo duhovniki lahko širili vero" in se tudi do sedaj ni.

Če se dotaknem samo zadnjih dveh trditev (razlaga vseh ostalih in tudi nenapisanih mogoče kdaj drugič).
Odpustki so tisti vir, preko katerega je RKC prišla do velikega premoženja, ki ga ima. Tu gre predvsem za premoženje v naravi. Verjamem, da je tudi marsikdo zapustil v oporoki svoje premoženje Cerkvi. In kar je podarjeno je tudi last novega lastnika. Se strinjam. Način kako pa se je prišlo do teh darov se mi zdi moralno in etično sporen. Če komu še vedno ni jasno kaj želim povedat naj še enkrat prebere prejšnji odstavek.

Dajanje denarja verskim ustanovam je pa v osnovi nesmiselno. Kajti prava vera trdi da je vse okoli nas Bog, torej tudi kamen, drevo, zemlja in na koncu koncev tudi mi sami. In ohranjanje pravega odnosa do vsega naštetega predstavlja pravi odnos do vere, Boga, nebes, pekla in vsega kar širijo iz cerkvenih podijev.
"Bog je povsod" pravijo "je vseveden in vse vidi". Zakaj je potem potrebno v Cerkev? Komu dokazujemo svojo pripadnost verskemu nauku. Je to sploh potrebno? Če je Bog vseveden ne rabi "poročila" svojih "odposlancev" (ki že dolgo niso ti, ki jih ustoličuje uradna Cerkev).

Če se vrnem na spornost sprejetega zakona z ustavo. Preprosto in na kratko povedano. Ustava je s tem zakonom povožena. Naj mi nekdo da dober argument da ni tako. Predvsem kot odgovor na dejstvo, da se lahko zgodi, da pride na oblast nekdo, ki mu Cerkev ni po volji, in s preprosto sprejetim zakonom ukine vso financiranje iz proračuna.
Si predstavljate kakšen halo bi nastal potem? Da kratimo versko svobodo in ne vem kaj še.

Bi bilo zanimivo slišat zakaj v bistvu potrebujejo vso to premoženje, ki ga imajo in ga bodo še dobili. Za lažje širjenje vere? Prosim vas lepo. Vera še nikoli ni bila v materialnih stvareh ampak je že od nekdaj stvar srca. Zato tudi molitve same po sebi ne pomagajo ampak je potrebno spremenit odnos do sebe in sveta, ki nas obdaja.
Za nudenje boljšega življenja ljudi po državi? Za to je odgovorna oblast. Razen če se Cerkev želi iti oblast. Potem je ta argument razumljiv.

Če se Cerkev polašča državnega premoženja in finančnih sredstev naj tudi v materialnem smislu nekaj vrača nazaj. Zakaj je tako bogokletno pomisliti, da bi se premoženje Cerkve obdavčilo. Če ni bilo za koga to prej sprejemljivo bi moralo biti sedaj, ko se Cerkev financira iz proračunskih sredstev, sama pa je oproščena davkov. Kje je tu materialna pravica? Ni je in pika.
Denar ne raste v dušah vernikov, in ga ni neizmerno veliko. Če ga bomo razdajali tako kot kaže, bomo prej kot slej pristali v resnih težavah.
Če samo spomnim na mračno realnost, da se pokojninski sistem ruši prav zaradi pomanjkanja finačnih prilivov v proračun. Mi pa dajemo denar kot da ne vemo za kaj ga bi porabili. Mogoče pa je to to. Neznanje ravnanja z razpoložljivimi sredstvi.
Malo sarkazma mora biti, drugače še staknem čir na želodcu.

Cerke in Država postajata finančno, politično in versko prepletena. Kje je tu še meja njune ustavno določene ločenosti?

Slovenska vojska, oklepniki, proračunski primanjkljaj...

V zadnjem času smo lahko prebrali, da je ministrstvo za obrambo sklenilo pogodbo za nakup novih finskih oklepnikov za potrebe slovenske vojske. Kar 135 komadov. Slovenska vojska se posodablja in želi ustrezati NATO standardom. Nuditi želi zaščito vojakom, ki jih pošilja na mirovne misije.

Hmmm, no ja tudi brez tega, bi šlo ali ne? Mislim predvsem na potrebo po tem, da se vojaško želimo kosati z najbolje opremljenimi vojskami Evrope. Zakaj pa? A nam je to potrebno? Se bojimo kakršnegakoli napada na našo suverenost? Želimo osvajati nova ozemlja? Je resnično potrebno vojaško sodelovati v kriznih območjih? Vprašanja so tako absurdna, da odgovora niti ni potrebno iskati.

Če samo pogledamo znesek, ki ga bomo plačali davkoplačevalci za omenjene oklepnike je jasno, da gre za ogromen finančni zalogaj. Okoli 66,6 milijard slovenskih tolarjev. Kolikor vem je proračunska luknja velika nekje okoli te številke. Pa se gremo namesto sanacije proračuna njegovo dodatno upostošenje.

Zanimivo je tudi pogledati kako spretno se manipulira z omenjenimi številkami, da slovenska javnost ne bi preveč nergala nad visokim zneskom. 66 milijard tolarjev pomeni 66.600.000.000,00 SIT ali 66 tisoč 600 milijonov tolarjev. Številka je tako ogromna, da marsikomu ne predstavlje neke realne osnove.
Seveda se sedaj preračunava vse v evre in če tu pogledamo gre za okoli 279 milijonov evrov. 279.000.000 EUR. Kar veliko število ničel. Preračunavanje vrednosti v evre in nazaj v tolarje pa povprečnemu državljanu povzroča težave že pri vsakdanjih nakupih.
Dokaz kako se vse skupaj še boljše zakamuflira v "nizek" znesek je sledeči: " Četrt milijarde evrov za nakup novih oklepnikov". Ponovno, milijarda je nepredstavljiva vsota, četrt pa za marsikoga ne pomeni veliko. Torej 1/4 nečesa. To pa ni "veliko" ali ne?
Kdo tu koga zavaja?

Po mojem mnenju, je nakup nepotreben in čista potrata proračunskih sredstev.

Te oklepnike si bomo še vsi zapomnili. Če ne prej pa takrat, ko bo oblast vlekla nove poteze okoli krpanja proračunskega primanjkljaja. In prepričani smo lahko, da se bo spet naslonila na "svoje" državljane.

Strojanovi: scenarij kaj bi bilo, če bi...

Veliko je slišati neogodovanja glede reagiranja policije ob nastalih situacijah, ki se navezujejo z družino Strojan. In vse negodovanje izhaja iz ene točke in to je preselitev družine Strojan iz Ambrusa v Postojno. Omenja se pravica bivanja na ozemlju, ki ga imaš v lasti, omenja se zaščita pred množico, ki ti želi hudo, omenja se spoštovanje človekovih pravic in zakonskih ter ustavnih pravic.

Sedaj pa realno poglejmo kaj bi se lahko zgodilo v kolikor bi policija reagirala drugače.

Dejstvo je, da Ambrušani ne verjamejo več policiji in zagotovilom, da ob kršitvi zakona posredujejo. Mogoče celo posredujejo a v skladu z zakoni, ki omejujejo nadaljnje sankcioniranje. Torej je problem v zakonih in ne policiji.
Nadalje bi nastalo več škode, če bi se "s silo" zaščitilo Strojanove kot pa je škode z njihovo premestitvijo. Verjamem namreč, da če se zbere množica več sto ljudi in so odločeni nekaj ukrenit, da ne gre za trenutni preblisk skupine posameznikov, ki nimajo kaj boljšega za počet. Verjamem da gre za bes, ki se je nabral skozi čas, ko so strpno opazovali dogajanje okoli sebe in verjeli, da bo pravna država poskrbela za rešitev situacije.
Vse ima svojo mejo in tako je bilo tudi s potrpljenjem Ambrušanov. Verjamem, da so bili odločeni, da odstranijo Strojanove na tak ali drugačen način. V taki množici ni namreč potrebno dosti, da se bes sprosti v obliki nasilnih izbruhov.

Verjamem, da bi krajšo potegnili Strojanovi. Verjetno bi jih precej pristalo v bolnišnici kakšen tudi na pokopališču. In kaj bi nastalo takrat?
Prepričan sem, da bi se vsi zgražali, kako je lahko prišlo do tega. Kaj je delala policija, da ni tega preprečila?
In kar je najhujše - začela bi se gonja za Romi katerih po mnenju množice pravna država ne kaznuje dovolj za njihove prekrške. Ustvaril bi se občutek, da je treba in da lahko ljudje vzamejo pravico v svoje roke in sodijo sami kdo je krivec in kdo žrtev. Prepričan sem, da Romi ne bi stali križem rok in bi se začelo vsestransko pobijanje. Sem poskušal najti drug izraz ampak kar je res je res. Bilo bi enostavno - pobijanje!

In ali je to prav? Seveda NE. Ampak ali je policija v svojih takratnih ukrepih zmanjšala verjetnost takšnega scenarija. Po mojem mnenju nedvomno.

Pri vseh situacijah ne gre vedno samo za človekove pravice, ki so zapisane v zakonih. Včasih je potrebno reagirati situaciji primerno. Vsekakor pa vedno v interesu izogiba večjih konfliktov.
Ne vsedajmo se zgolj na besede zapisane v zakonih. Potrebno je upoštevati tudi človeški faktor.

Potrebno je tudi pogledati ali je država storila vse, da se spišejo zakoni, ki jasno določajo pravične kazni za prestopnike zakona. Ali je poskrbela, da se sankcionira vse, v razumnem roku, ne glede na raso, spol, etnično pripadnost, starost?

Očitno ne. Kajti če bi, verjamem, da sedaj ne bi imeli problemov po celi Sloveniji, ko se ena za drugo postavljajo vaške straže. Kot v srednjem veku. Kje je tu zaščita s strani pravne države. Očitno je ni. Ali pa je takšna, da ji ljudje ne zaupajo.

Absurd absurdov je bila reakcija občanov, ki so ustavili in preverili policijski kordon, ki se je peljal na splošno policijsko usposabljanje, češ "da slučajno ne vozijo Strojanovih."

Ljudstvo ne verjame v zakone, še slabše, ljudstvo več ne verjame policiji.

To ni dobro in hitro bo treba poiskati primerno rešitev za nastalo situacijo.

Kakšno? Primer:

• sprejeti zakon, ki omogoča odvzem državljanstva in izgon iz države vsem povratnikom h kriminalnim dejanjem, ki to storijo recimo več kot 5x (govorim na pamet, saj verjamem, da ima vsak svojo številko v mislih);
• razmisliti o primernosti kazni; zapor ali denarna kazen ni vedno najboljša rešitev (če je sploh); naj se uvede kot "kazen" obvezno delo v okolju, ki se navezuje na posledice protipravnih dejanj; Primer: alkohol za volanom: delo z ljudmi, ki so nekoč preživeli posledice prometne nesreče, kateri je botroval alkohol; Vsekakor večji poudarek na ozaveščanju posledic posameznikovih dejanj, saj menim, da bi to marsikomu dalo misliti;

Ta dva primera sem navedel zgolj kot prikaz kako preprostemu človeku "padejo" na misel rešitve problemov, strokovnjaki pa "ne morejo" priti do istih zaključkov.

Piramida, kvaliteta programa...

V zadnji oddaji Piramida, se je zgodilo, kar se mi je že od vsega začetka oddaje dozdevalo da se bo, popolna polomija namreč. Tematika pogovora so bili Romi, in verjamem, da je bil namen dober, torej predstaviti Rome v luči, kakršni večina (verjetno) je. A zgodilo se je prav nasprotno. Na že tako goreč ogenj nestrpnosti se je dolilo toliko "olja", da je nastal pravi "napalm". Posledice bodo nedvomno vidne, prej kot slej.

Zakaj je prišlo do tega?

1. Ker se v takšne vrste oddajo, ob takšni situaciji kot je trenutna, ne more in ne sme uvrščati tako nedorečenih tematik. Razvije se namreč cela kolobocija, ki ne pripomore k rešitvi situacije. Prej nasprotno.
2. V oddajo se ne vabi ljudi, ki ne spoštujejo drugačnih od sebe, izražajo nestrpnost, povrhu vsega pa so še javna osebnost, katere beseda se marsikomu "vsede" kot resnica.
3. Oddaja se ne vodi kot se vodi ta. Žal je gospodična Žnidarič nedorasla gostom "kalibra" g. Jelinčič.
   

Odgovorni so vsi, ki imajo kakšno besedo pri izbiri programa, vsebine oddaje in gostov, ki jih povabijo. Prelaganje odgovornosti na ramena drugih je nesmiselno.

V tej točki bi se vprašal, kje je tukaj izboljšanje kvalitete televizijskega programa, ki nam jo je obljubljala vlada, ko smo se na referendumu odločali o spremembi zakona o RTVS?

Že sama uvrstitev takšne vrste oddaje v najbolj gledan termin, je zame neokusna in neprimerna. Če pogledamo sam koncept oddaje je njen namen izključno večanje gledanosti za vsako ceno. Téme oddaje so zanimive, a način debatiranja je vse prej kot okusen. Repliciranje v smislu takojšnje prekinitve govora govornika v mojih očeh ne pušča primerno sliko kako v vsakdanjem življenju komunicirati. Ali to ne pušča vtisa, da je primerno vsakomur "skakati v besedo" in mu tako onemogočiti, da pove kar misli? Ali je to strpen način pogovora? Seveda ni.

Vse kar se bo zgodilo sedaj, ne more odpraviti škode, ki se je povzročila z zadnjo oddajo. Škodo, ki bo potisnila Rome še dlje od željene sprejetosti s strani drugih ljudi. Škodo, ki bo povzročila še več nestrpnosti, in ki bo v podzavesti dala vedeti, da tudi politika (vsaj del) stoji za tem, da se Romom "pokaže kam spadajo".

Prekleto bi se morali zamisliti ljudje, ki sestavljajo program nacionalne televizije, ki nosi simbol verodostojnosti in objektivnega poročanja. S takšnimi oddajami se ta simbol izgublja. Pridružuje se vsem tistim televizijam, ki skrbijo prej za dobiček in večjo gledanost, kot pa za resnično kvaliteto programa.

Minister Drobnič, premier Janša, NSi, koalicija, narod

Zapleti okoli potez, ki jih vleče minister za delo, družino in socialne zadeve, minister Drobnič, se kar ne končajo. Sprva je težko (ali pa sploh ne) našel skupni jezik s predstavniki civilne družbe. Sedaj se ta nesoglasja širijo tudi med vrste koalicijskih partnerjev.

Po neuspelem delu v vlogi ministra, mu je premier Janša upravičeno predlagal odstop s položaja. Odziv Drobniča je bil sicer mogoče malce nepričakovan, a čisto v njegovem stilu.

"On nič kriv, drugi mislijo narobe."

Nepričakovan odziv mogoče v toliko, da kljub temu, da njegovo zamenjavo podpira celotna opozicija, ostale koalicijske stranke, premier, narod in celo nekateri iz vrst stranke NSi (katere član je Drobnič), mu ni dalo dovolj argumentov, da nekaj pa mogoče res ne dela prav. Neverjetni ego.

Če pogledam še reakcijo g. Bajuka, kot predsednika NSi, ki v zagovor ministra Drobniča trdi, da je bilo njegovo delo v večini dobro, da pa so "manjše" napake čisto človeške, potem se sprašujem ali tudi z g. Bajukom ni nekaj narobe. Kljub vsem javnim polemikam, ki so in jih še vedno povzročajo predlogi ukrepov ministra Drobniča, trdi g. Bajuk, da so te rezultat "človeških napak g. Drobniča"!?! V redu tudi tako lahko človek gleda, samo če je to blizu realnosti je pa drugo vprašanje.

Nadalje nekateri poslanci NSi (g. Sok) razdraženi nad odločitvijo g. Janše, med vrsticami grozijo, da bodo glasovali za odstavitev ministra Simonitija, proti kateremu je bila vložena interpelacija. Zanimivo iz tega stališča, da vladna stranka na podlagi ukrepa premiera, želi njegovi stranki (SDS) vrniti milo za drago. Vprašanje kompetentnosti potez g. Simonitija v tem primeru niso v ospredju. Le njegova politična barva.

Ja madona kaj se pa grejo. "Zob za zob" ali kako?!? Pa kaj smo mi v kakem gangsterskem filmu?!?

Dejstvo je, da g. Drobniča podpirajo krogi v NSi, ki so bližje krščanski cerkvi, ki očitno vidi priložnost, da preko "svojih" ministrov uspe v pravne akte države vriniti prvine svoje doktrine. Vprašanje je le ali je to moralno ali ne. Naj se to vprašajo ti ljudje. Ah pa saj verjetno so se, pa se ali požvižgajo na moralo, kot jo razumemo drugi ali pa menijo, da je njihova ena in edina (seveda od Boga poslana). Hmmm aja saj to je isto: zavračanje in poveličevanje: mi diši po ideoligiji, ki ne dopušča drugače mislečih.

No da ne zaidem predaleč, dejstvo ostaja, da je nastala situacija prikaz razlik med vladajočimi strankami, da odzivi posameznikov ne kažejo na zrelost, potrebno za opravljenje funkcije, ki jo zasedajo in da se v končni fazi požvižgajo na mnenje naroda, ki se s spornimi ukrepi g. Drobniča, v večini ne strinja.

Upam, da takšnih samovoljnih potez ne bodo pozabili volilci do prihajajočih državnozborskih volitev, saj le delo v celotnem obdobju mandata kaže pravo luč posamezne politične opcije in ne le "cigumigu" v času predvolilnih bojev.

Strojanovi, vlada, ljudstvo

Situacija okoli vprašanja nastanitve in s tem vsaj delne rešitve problema romske družine Strojanovih še vedno ni na vidiku. Ne samo to, situacija se je včeraj s samovoljnim odhodom Strojanovih iz Postojne, zaostrila do skrajne meje.
Ljudstvo je postavilo barikade, policija jih je želela "razgnati" in tako so "skupili" posamezni državljani. Nesmisel, nesmisel, nesmisel....

Strojanovi so se nato ustavili par kilometrov pred svojim ciljem in stvar se je politično obarvala.

Premier in pristojni ministri so sredi noči obiskali tako Strojanove kot tudi sklicali skupni sestanek na katerem so se, po lastnih besedah, pogovarjali o lokaciji nastanitve Strojanovih.
Resnost položaja je potrjevala reakcija premiera in ministrov. A da ne bi bilo treba, da se situacija zaostri kot se je, se strinjamo vsi. Le rešitve problema se razlikujejo.

Dejstvo je, da Strojanovi imajo določene pravice in jih iz tega naslova ne moremo "odsloviti" iz države, tako da nekje v Sloveniji bodo živeli. Kje, ne ve nihče. Vsaj za zdaj ne.

Način iskanja primerne lokacije, ko si vladni predstavniki in Strojanovi ogledujejo določene lokacije, brez vednosti lokalnih skupnosti, vzpodbuja mišljenje, da je s Strojanovimi res nekaj narobe. Zakaj drugače tajnost iskanja lokacije. Zaradi protestov seveda.
Ampak ali so ti potrebni? Mislim da ne.

Nič se ne bo rešilo v kolikor se pred ogledom lokacije ta isti premier, ki se je, zaradi samovoljne poteze Strojanovih, sredi noči sestal v Ivančni Gorici, ne sestane z ekipo pristojnih ministrov (Mate, Zver, Podobnik) in predstavniki policije (direktor, vodja lokalne izpostave) na sestanku s predstavniki lokalne skupnosti. Jim predstavi kaj se dogaja, zakaj in kako bodo poskrbeli, da se kršenje zakonov Republike Slovenije ne bo dopuščalo.

Komunikacija z lokalno skupnostjo je več kot nujna, saj bodo le tako imeli ljudje občutek enakovrednega obravnavanja, kar je osnova za pripravljenost sprejetja Strojanovih.

Dosedanje reševanje situacije je bilo skrajno nerodno in v kolikor se pristop ne bo spremenil, bomo videli še veliko vaških straž, vihtečih pendrekov, jeznih obrazov, izžvižgavanj in nestrpnosti. Upajmo, da ne še česa hujšega.

Ne tiščat glavo v pesek in se delat, da bo nastalo situacijo možno rešiti brez soglasja lokalne skupnosti!

Prisluhnite strahovom in dvomom ljudi, ki so Vas izvolili in ki naj bi jih predstavljali. Pogovorite se z njimi in prikažite situacijo takšno kot je. Ne lagat, brez praznih obljub...potrebni so konkretni ukrepi, ki bodo zavezovali Strojanove da spoštujejo državni red in pravo.
Le tako se bo situacija (mogoče) normalizirala!

Obdavčitev, ljudje, denar in še kaj

Bliža se 1. december. Datum, ko se bo začelo popisovanje nepremičnin, kot podlaga za njihovo obdavčitev.
Poteza vlade, ki želi nekako zakrpati proračunsko luknjo in omiliti zadolženost, ki je vsako leto višja.

Vprašanja kdo bo preverjal resničnost posredovanih podatkov o kvadraturi nepremeničnin se ne bom loteval.

Zanima me bolj, v kakšni navezi je nastala ideja o takšni dodatni obdavčitvi ljudi, v isti sapi pa se govori, da se bo s tem izboljšalo splošno stanje v državi. Češ "bomo lahko več financirali v javno dobro".

Pa poglejmo mojo teorijo:
Zamislimo si mladega človeka, ki konča šolanje v naši državi in se pripravlja na samostojno življenje. Vsekakor ga najprej čaka borba na trgu dela, kjer je, vsaj v mojem okolju, več povpraševanja po nizko kvalificirani delovni sili, kot po visoko izobraženem kadru. Kje se tu vidi tehnološki in storitveni razvoj regije mi ni čisto jasno. Tako pristane naš mlad človek na Zavodu za zaposlovanje, kjer mu, če ima srečo, pomagajo pri iskanju prve zaposlitve. Prav tako se prijavi na Zavod za socialno varstvo od koder prejema nekaj tolarjev.
Bi človek rekel "do zdaj vse v mejah normale". In res je tako. Noben sistem ni popoln.

Sedaj pa se počasi začnejo pojavljati težave, ko ta isti človek želi počasi poiskati lastni dom in začne razmišljati o družini. Ko pregleda svoje finančno stanje in perspektivo finančne varnost za naslednje leto dni, mu takoj postane jasno, da tako hitro ne bo prišlo do samostojnega življenja.

Vsekakor brez zaposlitve ne gre. In če predpostavimo, da vsak nekoč dobi neko vrsto zaposlitve in nek "stalni" dotok prihodkov, se lahko lotimo naslednje težave.
Denarja je redko toliko, da si lahko človek privošči nakup stanovanja ali celo hiše. Tako vzame kredit za dobo odplačevanja recimo 20 let in postane ponosni lastnik nepremičnine. Mesečni zneski odplačevanja so veliki, tako da si kaj dosti drugega, če sploh kaj, ne more privoščiti.
Sedaj pa pride še država, ki mu obdavči nepremičnino, ki jo bo odplačeval še nadaljnjih 20 let. Halo!?! Že brez tega je težko narediti korak in kupiti stanovanje, dodatno obdavčevanje le tega pa samo še poslabšuje obstoječo situacijo. Če prištejemo še vse davke, ki jih dnevno, mesečno in letno plača državi v obliki DDV in dohodnine, + dodatno pokojninsko zavarovanje, + dodatno zdravstveno zavarovanje ostane človeku nič ali pa še to ne.

Potem se najde nekdo, ki postoka kako Slovencem grozi "izumrtje", saj se rodnost manjša. Že prikaz statističnih podatkov kaže na nerazumevanje kaj življenje je. Posredovanje podatkov, da vsaka ženska rodi v povprečju 1,5 otroka je primer za zbirko neumnosti. Kje pa je kdo videl, da se lahko rodi 0,5 otroka. Tu želim poudarit odnos, ki ga imajo nekateri do vprašanja dviganja rodnosti.
Nadalje se pojavijo ideje o plačljivem splavu. Kot argument se uporabi trik nepravičnosti, saj je sedaj potrebno plačati umetno oploditev, splava pa ne. Halo!?! Če je to dober razlog, pol pa ne vem kje živimo.

Problem je v ignoranci in na splošno v razmišljanju slovenske politike, ki še kako rada napihne kvazi dobre strani svojih odločitev, stranske učinke pa želi prikazati kot negodovanje manjšine, katerih interesi se morajo podrediti večini.

Kaj želim povedati:

• Kako si kdo predstavlja, da bo zvišal rodnost, če bo uvedel plačilo splava in obvezno svetovanje pred dokončno odločitvijo za splav?

• Kako bo dvignil željo po oblikovanju družine in večih otrok, če je obdavčeno že skoraj vse, prihodki pa se ne višajo temu primerno?

• Kako kdo pričakuje, da se bodo delodajalci odločali za zaposlitev svežega, neizkušenega kadra, če država ukinja finačno pomoč pri prvo zaposljivi delovni sili?

• Kako nekdo pričakuje, da se ljudje ne bodo zmrdovali, protestirali in demonstrirali, če jim nekdo želi prodati drek trdi pa da prodaja zlato?

Kdo ima tu koga za norca?

Rešitev:

• Obdavči se naj nepremičnine s katerimi lastniki ustvarjajo dobiček. Se pravi vse nepremičnine, ki se nudijo v najem in nepremičnine katere niso namenjene zgolj in izključno bivalnim potrebam.

• Obdavčijo se naj vozila, v smislu če ima družina s 3-emi člani več kot eno vozilo ima tudi denar za dodatni davek.

• In naj se končno neha zavajanje, da po novi davčni uredbi plačajo bogati več kot revni. V številkah res, a gledano po količini imetja bolj ne kot ja.

• Naj se razmišlja v smeri finančnih olajšav na področju spodbujanja razvoja okolju in človeku prijaznih tehnologij.

• Naj se razmišlja o brezplačnih vrtcih.

• Naj se razmišlja o večjem izkoreninjanju sive ekonomije in izkoriščanja sistema s strani spretnih posameznikov, kot pa da država to "odpravlja ali kompenzira" s "kaznovanjem" večine, ki tako ali tako nima veliko.

• Naj se politiki začnejo zavedati, da je za nekoga 10.000 SIT ogromno (naj se politiki spustijo iz svojih več sto tisoč tolarjev vrednih plač, na nivo povprečne mesečne plače (pa ne samo v teoriji ampak tudi v praksi), pa bomo videli, če se jim bodo vsi njihovi finančni in davčni predlogi še zdeli tako smiselni).

• In naj se končno zganejo tisti, ki so mnenja, da reševanje trenutne situacije ne kaže v pravo smer in imajo znanje potrebno za drugačne rešitve, da kandidirajo na vseh možnih volitvah in ponudijo ostalim širšo izbiro "upraviteljev" države, kot pa smo jo imeli do sedaj.

Vsekakor pa naj se začne več udejanjat kot pa samo razmišljat. :)

Psi, njihovi lastniki, organi pregona, ljudje...

V zadnjih dneh je bilo v časniku Večer zaslediti članka o napadu dveh psov in temu sledečih situacijah.
Zadeva ni nova, saj se pogosto dogaja, da ljudje precenijo svoje poznavanje psov in svoj nadzor nad njimi. Vse prepogosto je možno srečati psa s svojim lastnikom, medtem ko pes ni na povodcu.

Ne pozabimo, da je pes udomačena divja žival, ki v svoji genski zasnovi nosi potrebo po obrambi svojega teritorija, vzorce obnašanja v času parjenja in obrambi svojega podmladka, kakor tudi občutka moči znotraj večjega tropa. V te vzorce je skoraj nemogoče posegati (razen npr. v primeru sterilizacije - kar pa je spet moralno vprašljivo dejanje, saj se s tem drugo živo bitje prisili živeti tako kot to želi človek).

Kakorkoli gledano je situacija v SLO nekoliko pereča, saj še ni minilo dolgo od napada 3-eh bulmastifov, ki so skoraj pokončali svojo prvo žrtev in kasneje poškodovali tudi drugo osebo, ki jim je želela pomagati (ocenjevalka primernosti psov za ponovno socializacijo).

V tokratni "zgodbi" so jo odnesli slabše drugi psi, ki so bili napadeni s strani 2-eh pitbulov, katerih lastnika v tem času niti ni bilo v bližini. Policija je kasneje "posredovala" in napisala kazenski nalog ali nekaj podobnega lastniku psov. A ko so izvedeli, da je lastnik Rom, so si premislili glede odvzema psov!?!?

Zakaj?

Ker kvazi ni bilo jasno kdo naj poravna stroške bivanja psov v zavetišču. Ja madona kdo? Lastnik menda, a ne?
Če lastnik ne skrbi za svoje živali je družba zavezana, da poskrbi zanje. Lastnik pa nosi stroške tega. Ne more kar vsak imeti to kar si želi, ne da bi zato ne nosil določene odgovornosti.

Ker pa je situacija glede Romov trenutno kao pereča v SLO (Ambrus in zgodba Strojanovih), se Romom že gleda skozi prste ali kako?
Kako država pričakuje, da bodo ljudje sprejeli Rome medse in kot sebi enake, če jih država obravnava kot nekaj "posebnega", "drugačnega".

Zakaj, se vprašam?

Ali niso državljani republike SLO kot vsi ostali? Ali jih velika večina ne živi (tudi) od prejemanja socialne pomoči, ki se financira iz državnega proračuna.
Zakaj potem drugačno tretiranje? Zakaj jim je npr. dovoljeno imeti postavljene črne gradnje (primer Ambrus, kjer so bila baje izdani že 3-je odloki o rušitvi, pa se to ni zgodilo)? Zakaj se jim pogleda skozi prste, ko njihovi psi napadajo živali in ljudi v svoji okolici?

Še bi si lahko zastavljal vprašanja na to temo in verjamem, da bi marsikdo dodal še kakšno zraven.

Kako to, da se organe pregona, iz nekaterih krogov družbe, graja da ravnajo z Romi "surovo", in oblast, da se obnaša do Romov nehumano, neprimerno in avtokratsko. Po drugi strani pa ta ista policija in oblast pri takšnih stvareh kot so dokončna določitev rešitve vprašanja Romov in aktualnih problemov, vedno pade na izpitu. Tu nekaj ni v redu!

Na koncu, pa če si priznamo ali ne, ni nikoli zmagovalcev in poražencev. Gre samo za to, da se lahko vprašamo kdo potegne največ iz nastale situacije.

In očitno so to Romi. Pa naj še kdo reče, da to ni res.

Primer Ambrus - v zameno za staro dobijo novo parcelo, kjer se bo, kot se piše in govori, izgradilo vse potrebno za normalno bivanje (infrastruktura, kanalizacija in ostali priključki). Na čigave stroške? Seveda ne Romov, ker ti tako ali tako kao nimajo ničesar. Seveda na stroške davkoplačevalcev.
Primer napada psov - lastnik psa obdrži, kljub temu, da je vsem jasno da sta živali nevarni za svojo okolico in da očitno lastniku ni do tega da bi ju neprestano nadziral. Kazenska ovadba bo po vsej verjetnosti zastarala ali pa bodo kazni tako smešne, da bo več stroškov s sodnijo, kot pa bo znesek kazni.

Tako da sami ocenite kdo tukaj "pije" in kdo "plača".

Vsekakor se postavlja tudi vprašanje kako to, da sistem ne deluje. Pravni sistem namreč. Kako lahko prihaja do takšnih zapletov, ki rezultirajo v nejevolji družbe, ki sama izključi tiste, ki izkoriščajo mlahavost sistema. V tej državi je postalo imeti vse živo pravic prava moda. Sodnija ne deluje tako kot bi lahko, saj zakoni omogočajo čuda od prijemov zagovornikov obtoženih. Organi pregona se, tako v senci, zmrdujejo nad vsem skupaj in prej širijo negativno energijo, namesto, da bi dajali ljudem občutek varnosti (saj sami ne verjamejo vanjo).

Veliko je vprašanj, ki so se nabrala in počasi se kaže absurdnost prekomernega demokratičnega sistema, ki vsem dovoljuje vse, nihče pa ni za nič odgovoren. To za moje pojme ni demokracija temveč prej anarhija.

Pri vsebini tega članka ne gre za nestrpnost, gre samo za željo po enakem obravanju vseh, ne glede na raso, etnično pripadnost, versko prepričanje ali spol. Gre za željo po večji usklajenosti oblasti, po jasnejši predstavi kdo vse so državljani SLO in kakšen odnos imeti do njih. Gre za željo po večji strpnosti pri ljudeh in po večji zavesti, da smo vsi del družbe in je treba v skladu s tem vsaj delno živeti po njenih normativih.

Lokalne volitve

Lokalne volitve so končno za nami in občine imajo nove/stare župane in županje, mestne/občinske svetnike in svet se še vedno vrti dalje.

Bilo je precej sprememb, predvidenih in nepredvidenih. Vsekakor so v ospredju spremembe v večjih mestih. Tako je v Mariboru prišlo do zmage g. Kanglerja nad "neodvisnim" g. Pivcem, ki mu je naziv "neodvisni" v stalni in jasni povezavi s podporo vladnih strank nedvomno prinesel poraz.

V Ljubljani je s strankarsko konkurenco pometel g. Jankovič s svojo listo, katera ima v mestnem svetu večino. Tako se bo dalo videt ali in koliko politika omejujejo možnosti razvoja posameznih občin. Večina v mestnem svetu namreč pomeni, da bodo vse ideje, ki so si jih zastavili v predvolilnih obljubah možno speljati skozi sito v mestnem svetu. Tako bo Ljubljana postala vzor kako voditi občino ali pa se bo novemu županu in njegovim svetnikom zataknilo v prevelikih obljubah in previsoko postavljenih ciljih. Bomo videli. Držim pesti, da jim bo uspelo.

V Celju je ponovno in z veliko razliko zmagal g. Šrot s svojo SLS. Tako bo upam da prišlo do večje povezanosti med MB in CE saj sta sedaj oba župana predstavnika iste stranke.

Tržičani so odstavili g. Ruparja z njegovimi stalnimi aferami in ustoličili g. Sajovica. Kako bo ta vodil občino bomo videli.

Primorska je v objemu g. Popoviča in njegovih prijateljev v Izoli in Piranu. Čeprav je v Izoli prišlo do preobrata in sedaj vodi ga. Pečan za cela 2 glasova. No tu se je sedaj izkazala resnica da VSAK glas šteje. Verjetno se tepejo tisti, ki niso šli na volišče in s tem omogočili zmago svojega kandidata. Vsekakor dobra šola za vse, ki spremljamo nastalo situacijo.

Velenje je ostalo v rokah g. Meha, ki bo tako še en mandat lahko vodil omenjeno občino.

Vse skupaj pa so ponovno premagali neodvisni kandidati za župane, ki so spet pobrali največ zmag. Politika tako spet dokazuje, da se ne zna prilagodit potrebam naroda in da ji narod še vedno ne zaupa.

Čez 2 leti so na vrsti državnozborske volitve in v kolikor se obstoječe stranke ne bodo resno zamislile, lahko dobimo kakšno novo stranko v parlamentu.

Romi, nestrpnost, politika....

Minilo je nekaj časa od zadnjega vnosa in spet se mi je nabralo nekaj materiala, da ga lahko "vržem" na splet.
Vsem znana "drama" z Romi iz Ambrusa, kjer jih več niso želeli okoliški prebivalci, je sprožila nove polemike o "nestrpnosti" Slovencev, "neprimernih" ukrepih oblasti in "civiliziranosti" Romov. Nalašč so določeni izrazi dani v narekovaje, saj se vsa zgodba okoli omenjenega "problema" zdi že malce pretirana.

Dejstvo je, da so Romi "morali" oditi iz omenjene lokacije, če niso želeli občutiti besa svojih sosedov. In ja, včasih je treba "popustiti" množici, da se izognemo večjemu gorju, zato so mi osebno izjave varuha človekovih pravic malce pretirane.
Romov se prav tako ni umaknilo na silo, ampak so se sporazumno in začasno preselili v Postojno. Oblast je v tej točki naredila prav. Prav tako je smiselno, da se Romom dodeli nova zemlja, ki je v državni lasti, kajti pridobivanje pravnih dovoljenj prebivalcev o namestitvi Romov v njihovi neposredni bližini bi spet povzročilo zaplete.

Včasih je treba počakati na končni izid celotnega procesa preden se začne kritizirati. V tem primeru ni bilo tako in rezultat je bilo popolnoma nepotrebna izjava Romov, da se bodo vrnili na ozemlje katerega so zapustili in tam čakali na vladno ponudbo. S tem so verjetno povzročili jezo v marsikaterem Slovencu, ki že po naravi ne prenašamo izsiljevanja.

Kakorkoli, sedaj je baje prišlo do soglasja o novi namestitvi Romov. Kje trenutno ne ve širša javnost. "Ve" se samo to, da bo na novi lokaciji potrebno postaviti vso infrastrukturo s vsemi potrebnimi priključki. Kdo bo poravnal stroške se ne ve (nekdo sigurno ve, vsi slutimo, nihče pa tega ne pove naglas).

SLO - CRO Hotiza, Piranski zaliv, meja....

Zadnji dogodki na meji s Hrvaško, kjer so nam Hrvati spet pokazali koliko so iskreni, so dodobra razburkali slovensko javnost.
Tudi meni je zavrela kri, ko sem videl hrvaškega policista, ki je snemalcu televizije ukazal naj ugasne kamero češ "se nahajate na hrvaškem (!?!?!) ozemlju, tu imam jaz pristojnosti".

Vsekakor se zgodba okoli določitve državne meje s Hrvaško vleče že predolgo in so dogodki, kot je bil ta pri Hotizi, samo dokaz, da je že minil skrajni čas za rešitev vprašanja meje.
Nepojmljivo se mi zdi, da se stvar, tako pomembna kot je državna meja, lahko vleče tako dolgo. Ne vem kaj se dogaja v ozadju vsega, a očitno nekaj se.

Ne morem verjeti, da politiki še naprej prodajajo iste parole in da narod še vedno naseda. Češ "sklenjen je bil sporazum in sedaj bo vse drugače". Pa so nam Hrvati že tolikorat pokazali, da se ne znajo držati dogovorov, da bi nam že lahko postalo jasno, da obljubam ne smemo več verjeti, ampak samo dejanjem. Prepričan sem, da bi marsikateri ribič v Piranskem zalivu pritrdil tej trditvi. Kakor tudi prebivalci na kopenski meji s Hrvaško. Ali pa v končni fazi vsa "vesoljna" Slovenija glede na zadnje dogodke na Muri.

Kaj neki so razmišljali naši politiki, ko so videli, da Hrvati gradijo svoj (in ne skupni, kot je bilo načrtovano) most čez Muro? Kaj so razmišljali, ko so videli, da so ga Hrvati odprli za uporabo in da na njem ni kontrolne (mejne) točke? Kaj so razmišljali, ko so Hrvati urejali "nasipe reke Mure"? Kaj so razmišljali, ko so ugotovili, da Hrvatje po nedvomno slovenskem ozemlju gradijo cesto do novega mostu? Kaj so razmišljali, ko so videli, da hrvaški policisti jasno kažejo, kje si Hrvaška predstavlja mejo?

Vse preveč vprašanj in vse premalo odgovorov. Vse to samo podžiga nestrpneže, ki bi našim južnim sosedom že pokazali kaj se pravi "rovarit" po slovenski zemlji.
Nekje sem celo zasledil, da bi "nekdo" postavil zid po celotni meji s Hrvaško, vanj vgradil majhno okence, ki bi ga odprl enkrat letno in zakričal "Klinc vas gleda!" in ga spet zaprl. Humoristično res, a tudi zaskrbljujoče.

Po mojem mnenju je meja s Hrvaško tista, ki je bila označena na dan osamosvojitve Slovenije. Kopenska meja je tako nesporno jasna (in ne prodajat nekih pravljic o katastru in ne vem čem).
Morska meja pa naj se že enkrat določi in naj se da JASNO vedet, da imamo pravico do dostopa do mednarodnih voda. Komurkoli je pač to treba dat vedet (ker so v tej zgodbi vpleteni tudi Italijani).
Vsekakor bi se v te zadeve lahko uvrstilo tudi vprašanje zagotavljanja pravic koroških Slovencev, ki imajo neprestano težave z g. Haiderjem.

Kaj počne naša zunanja politika v vsej naši zgodovini (glede teh vprašanj) mi ni jasno. Če pa pogledamo dejstvo, da je na njenem čelu bil večino časa isti človek, nam je lahko hitro jasno, da velikih premikov niti ni za pričakovat. Pa ne da bi dvomil v kompetentnost g. Rupla, ampak dejstvo je, da je včasih za hitrejše reševanje takšnih problemov potrebno uporabiti sveže pristope, svežih, novih ljudi.

Dobivam občutek, da je vse prej pomembno slovensko uveljavljanje v EU in njeni zunanji politiki. Vodenje OVSE, predsedovanje EU so ogromni projekti, na katere se skrbno pripravljamo ali pa smo jih že uspešno izvedli (OVSE).
Kaj pa domača politika? Problemi, ki jih imajo slovenski državljani v naši državi zaradi nerešenih vprašanj z našimi sosedami? Ali ne bi bilo smiselno najprej urediti te zadeve in se nato šele obračati navzven?

Ne mislit, da se bodo stvari same uredile, ko se bodo razširile meje EU. Če ne bodo do takrat razjasnjene stvari okoli pristojnosti državnih organov, pol bo šele hudič.

Ne mislit, da zmoremo reševat mejna vprašanja hkrati z vodenjem organizacije kot je EU. Je že vodenje OVSE dalo jasno sliko, da imamo samo enega ministra za zunanje zadeve. In da ta ni Superman, ki bi lahko bil na vseh krajih hkrati.

Bojim se, da se bodo odprta vprašanja puščala odprta, sosedje bodo to izkoriščali (pa naj bodo to Avstrijci, Hrvati ali Italijani) Slovenci pa bomo še dalje "naivno" trdili "Saj bo."

Spolna kvota lokalnih volitev

Spet je nastopilo leto volitev in ponovno se uvajajo novosti. Tokrat so na vrsto prišle ženske, katerim se želi s predpisovanjem obvezne "ženske kvote" na kandidatnih listah zagotoviti večjo možnost uveljavljanja v političnem življenju.
In prav je tako, da se vsem nudi enaka priložnost udejstvovanja v vsakdanjem političnem življenju. Ampak ali se res nudi enaka priložnost vsem?
Menim, da so s spremembami Zakona o volitvah šli malo predaleč. Kajti kot pravi pregovor: "Izpolnjevati je treba želje in potrebe ljudi, ne zgolj njihove "pravice". Kdor začne s "pravico", hitro konča s "krivico"."

Da podrobneje objasnim kaj sem mislil s tem. Spremembe zakona o volitvah uvajajo pravilo, ki zapoveduje, da na kandidatnih listah ne smeta biti skupaj (torej eden za drugim) več kot 2 predstavnika istega spola. Torej primer: M-M-Ž, ali Ž-Ž-M (Ž=ženska, M=moški).
Bi na prvi pogled dejali "bravo". A ko se človek malo poglobi v vso stvar vidi, da ni vse tako "bravo".

S spremembe zakona so želeli omogočiti ali raje rečeno zagotoviti ženskam izvoljive pozicije na kandidatnih listah. Med omogočiti in zagotoviti pa je tanka linija, ki hitro zaide v smer omejevanja kandidiranja ljudi, ki so strokovnjaki a zaradi "napačnega" spola ne morejo biti na izvoljivem mestu.
Primer:
Imamo kandidatno list, kjer je na listi 5 kandidatov. Od tega so 4-je moški in ena ženska. (če kdo čuti potrebo lahko tudi zamenja spole). Torej po novem pravilu mora biti vsaj na tretjem mestu ženska. V redu, v kolikor je kompetentna in pripravljena na dogajanje v političnem življenju. Kaj pa če ni? Kaj potem? Ali ni potem bolje res uvrstiti na tretje mesto tudi moškega? Bolje mogoče res, a v nasprotju z zakonom. Tu je primer "pravica postane krivica".
Z vsem spoštovanjem do žensk in moških, ki kandidirajo na volitvah, ampak ali ni smisel volitev postaviti na izvoljiva mesta ljudi, ki bodo resnično delali za dobrobit družbe in ne zato ker so se rodili z določenim spolom???

Mislim, da je predpisovanje spolnega zaporedja na kandidatnih listah napaka. Vsaka resna lista oz. politična stranka, ki meni, da ima kompetentne kandidate, jih bo uvrstila na določeno mesto na listi zaradi KOMPETENTNOSTI in ne zaradi spola.
Bo kdo dejal "pa to ne bo nikoli uspelo". Jaz pa trdim da bi, v kolikor bi ljudje res volili ljudi s programom in ne liste s pretvezo zagotavljanja spolne kvote.
Vsem, ki s(m)o seznanjeni s podrobnostmi sestavljanja kandidatnih list je jasno, da se v določeni točki začne gledat, katera imena pod kakšnim vrstnim redom bodo pritegnila največ volilcev. Sedaj se je temu dodala še komponenta spolne kvote (oz. vrstnega reda) na katero bodo vsi igrali. Češ mi spoštujemo drugi spol in mu nudimo vso možnost participacije. Lepo, ampak ali za to potrebujemo zakon?

Prekomerno določanje česarkoli v življenju se hitro prevesi v omejevanje drugega pola, ki se mu reče svobodna izbira.
Vsekakor pa se pri zadevah kot so volitve ne bi smelo igrati na tako poceni trike kot so zagotavljanje spolne kvote in uvrščanje "prepoznavnih imen" na listo kandidatov. Vse prej bi se moralo graditi na ljudeh, ki iskreno mislijo storiti dobro v korist celotne družbe.

Triglav in spominske plošče

Postavitev spominske plošče Alojziju Stepincu na Kredarici je dvignilo kar precej prahu. Predvsem ob razpravi o tem ali je Stepinac med 2. sv.v. bil za ali proti osvobodilnemu boju. Boju, ki se je odvijal tudi na slovenskih tleh in ki je težil k osvoboditvi naroda izpod jarma okupatorja. Govori se, da je bil Stepinac bližje ustašem, ki so bili na strani ukopatorja, prav tako pa se govori, da je bil proti vsakršnemu nasilju in bil zaslužen, da veliko hrvaških kot tudi slovenskih duhovnikov ni klavrno končalo. In prav slednje je bil eden izmed glavnih argumentov zakaj Stepincu postaviti spominsko ploščo.

Se zdi v redu postaviti spominsko ploščo človeku, ki se je zavzemal za mir in ohranitev človeških življenj. Ki je bil proti fašizmu, nacizmu in komunizmu. Pravi svetnik bi se reklo. In povrhu še od papeža razglašen za blaženega. Ja pol pa ni dvoma, da s postavitvijo ni nič spornega. Ali pač?

Ali je bil resnično na strani življenja ali pa na strani ukopatorja ne bom razglabljal, ker ne poznam zgodovinskih dejstev, ki bodo verjetno ostala nam, potomcem zmagovitih borcev za svobodo slovenskega naroda, za vedno skrita. Zgodovina se je že tolikokrat na novo "prebarvala", da se pravega odtenka več nihče prav ne spomni. Vse bolj se približujemo sloganu "baba čula, baba rekla". Ampak ok, vzamem v zakup glede na to, da živim tu in sedaj, s pogledom usmerjenim v priložnosti, ki se mi nudijo in z uporabo katerih bom gradil lepšo prihodnost zase in za druge.

A če se vrnem k Stepincu in njegovi spominski plošči. Plošči pod simbolnim vrhom slovenstva, mogočnim Triglavom, se upravičeno sprašujem ali je kraj resnično primeren za tako obeležje. Res je, da se je Stepinac povzpel na Triglav pred 70. leti in da se je (baje) zavzemal za slovenski narod. A spominska plošča pod Triglavom...?

Kakorkoli, spominska plošča sedaj je in odstranitev ali preselitev le te, bi spet dvignila ogromno prahu. Od tega pa smo Slovenci že tako zaslepljeni, da se ne ukvarjamo več s tem kar je resnično pomembno v življenju.

Osebno sem proti obeležju v spomin človeka, ki ima sporno preteklost (upravičeno ali ne, težko rečem, a "kjer je dim, je tudi ogenj"). Predvsem pa proti postavitvi obeležja tujcu (Stepinac je namreč Hrvat) pod vrh gore, katere simbol nosimo tudi v slovenskem grbu.

Triglav je simbol slovenstva, pokončnega, poštenega in ponosnega naroda in ga zato ni primerno nameniti kot temelj za spominske plošče posameznikom. Če bi resnično želeli postaviti obeležje vsem, ki so tako ali drugače pomagali slovenskemu narodu v njegovi dolgi zgodovini, bi verjetno bil Triglav premajhen.

Pustimo gore naravi in ohranimo spomine v glavi.

Slovenci v svetu...rešitev za povečano rodnost v SLO??

Ob gledanju sobotnih večernih poročil, je mojo pozoronost ujel prispevek o obisku premiera Janše v Clevelandu (ZDA). Obiskal je skupnost Slovencev (oz. Američanov s slovenskimi koreninami). Lepo, lepo. Je prav, da se daje pozornost tudi njim.
Sledilo je poročilo o mnenju stranke NSi, da je treba za ponovno integracijo tistih, ki se vrnejo v SLO olajšati birokratske postopke, ki so sedaj zelo okorni. Lepo, lepo, birokracijo je treba res prilagodit novim razmeram.

Pol pa so prišli na idejo, da bi spodbujali vračanje "zamejskih" Slovencev nazaj v rodno deželo. Hmmm, marsikomu ki ima slovenske korenine, Slovenija ni rodna dežela, saj se je rodil v tujini. Tisti, ki pa res vidijo SLO kot rodno deželo, pa bodo tako ali tako prišli nazaj če bodo želeli. Saj nikogar ne podimo stran.
Največji absurd prispevka pa je bila ideja, da je rešitev za povečanje rodnosti v SLO v tem, da se v Slovenijo privabi mlade družine (ki sedaj živijo izven meja SLO) in imajo slovenske korenine. Da je treba poskrbet, da bodo pogoji taki, da bodo mlade družine želele priti živet v SLO.
Se ne bi raje ti, ki razmišljajo o tem, obrnili do družin, ki so že v Sloveniji in izboljšali pogoje življenja za te?

Slovenci (vsaj nekateri) očitno trpijo za veliko potrebo po kopiranju in uvažanju vsega tujega. Od sistemov socialnega življenja, šolskih sistemov, davčnih zadev, sedaj še ljudi...

Bi se bilo bolj smiselno od orientacije navzven, obrniti navznoter, in pogledat kaj in kako se lahko naredi z lastnimi potenciali. Verjamem, da imamo precej strokovnjakov, ki bi uredili situacijo v SLO, če bi bila aktualna politika odprta za predloge. Tudi take predloge, ki mogoče vzamejo "bogatim in vplivnim" in dajo "malemu" človeku. Ampak saj vemo kako je s politiko in interesi "velikih".

Toča, oblast in "mali" ljudje

Zadnje neurje, ki je zajelo SV Slovenijo je spet povzročilo veliko materialno škodo na kmetijskih površinah. Zgodba, ki se ponavlja iz leta v leto. Strokovnjaki trdijo, da bi lahko vsaj omejili, če že ne preprečili točo, ki je naredila večino škode tako v naravi kot na objektih.

Seveda je spet v igri vprašanje denarja, torej financiranja letala za boj proti toči. Vsakoletna pogajanja med pristojnimi ministrstvi in "borci zoper točo" :) se zdijo že prav absurdna. Dejstvo je namreč, da se vsako leto ponavljajo iste zgodbe in da narava ne čaka na odločitve pristojnih.

Tako je prišla odločitev o financiranju omenjenega letala prav na dan, ko se je iz neba vsula toča. Kakšna ironija. Kot dokaz, da je treba te stvari urediti prej in ne "pet pred dvanajsto". Seveda se pol človek še vpraša, zakaj bo denar zagotovljen šele čez 30 dni od dneva odločitve o financiranju. Birokracija pač.

Res ne vidim razloga, ki leto za letom povzroča (pre)pozno odločanje o obravnavani temi. Medtem, ko politiki odločajo, toča "malim" ljudem pobija pridelek. Nato seveda pridejo cenilci in se povrne škoda v financah. A verjamem, da bi bili pridelovalci veliko bolj zadovoljni, če bi lahko vzgojili pridelke do konca in ga prodali na trgu.
Vsekakor pomeni denar veliko, a menim, da se velika večina pridelovalcev odloča za svoj "poklic" zaradi veselja, ki ga gojijo do vzgoje česarkoli pač že. Denar, ki ga dobijo nato od države, ne more povrniti vsega truda, ki so ga vložili v svoje delo.

Torej, spet in spet ponavljam, naj država poskrbi za pogoje, da bodo ljudje lahko delali kar jim bo želja in da bodo pri tem tudi pravno in drugače zavarovani. Bolje preventiva kot kurativa.

Predpisi, posameznik, pravica, krivica, odgovornost...abortus

V današnjem časniku Večer sem zasledil članek o predvidenih ukrepih ministrstva za delo, družino in socialne zadeve za zmanjšanje števila odločitev o prekinitvi nezaželjenih nosečnosti.

Že sama misel o predpisovanju kaj mora noseča ženska narediti preden se odloči za splav se mi ni zdela korektna. Ko sem pa zasledil še argumente vpletenih strani (cerkev, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve) pa sem se odločil tukaj, sedaj povedati svoje mnenje.

Prvič: komentar na (sicer iz koncepta vzeto) izjavo kardinala Rodeta: "ginekologija uniči več življenj kot ceste". Kakšna primerjava pa je to? Zasluge ginekologije pri zdravljenju spolnih težav so neprecenljive in že iz tega razloga ni upravičena taka oznaka s strani kardinala. Sem prepričan, da bi se g. Rode zgrozil ob trditvi, da "religija naredi več škode kot koristi". Kar po mojem drži. :) Se držim nekje slišane "resnice", da "vera ljudi združuje, religija pa ločuje". Torej previdno pri svojih izjavah (sploh če si javno znana osebnost).

Drugič: predlagatelji sprememb (oz. dopolnil kot to sami imenujejo) zakona, trdijo, da se bo ženskam lažje odločit katero pot izbrati, ko bodo imele na razpolago več informacij o tem kako, s čigavo pomočjo in s kakšnimi sredstvi lahko vzgoji otroka.
No ja, jaz verjamem v zdravo pamet žensk, ki si vsaj malo želijo otrok, da same poiščejo omenjene informacije in zato ne potrebujejo zakonske prisile. Ker to kar se pripravlja je prisila.

Verjamem, da ženskam, ki se odločijo za splav, v 99% ni lahko in pogovor izključno z namenom preprečiti splav ni prava rešitev za takšne situacije. V bistvu se v samem besedilu članka zasledi paradoks, da se pomaga ženskam pri "ohranitvi življenja", ki je posledica nezaželene nosečnost!?!? Nezaželeno je nezaželeno, pa naj se sliši še tako kruto. Resnica je ponavadi streznujoča in prisilno spreminjanje mnenja ljudi je napaka.

Se strinjam s tistimi, ki jih skrbi vedno nižja starostna stopnja deklet, ki se znajdejo v situacijah nezaželjenih nosečnosti. Bi rad videl psihologa in socialno delavko, ki bo mirnega srca "prepričevala" 16-letno (ali še mlajšo) dekle, kaj vse ji država nudi in kakšne opcije preživetja (posvojitev...o tem malo kasneje) ima njen otrok. To ni rešitev. Se strinjam, da do takih situacij prihaja zaradi prenizke ozaveščenosti mladih glede posledic seksa brez kontracepcije. Sem prepričan, da večina več ve o spolnih boleznih kot pa se zavedajo odgovornosti, ki jih s sabo prinese nosečnost in posledično starševstvo. Zdrav spolni partner še ne obvaruje pred vsemi posledicami nepremišljene spolnosti. Zato je potrebno tu narediti korak naprej v širši javni kampanji, ki bo ozaveščalo vse (mlade in malo manj mlade) o omenjenih odgovornostih.
Prav tako si ne znam predstavljat kdo si bo "upal" prepričati nosečnico, da naj obdrži otroka, ko pa se je razšla z očetom otroka in ji tako "grozi" vloga samohranilke. Otrok namreč potrebuje oba starša za normalen razvoj.

Najbolj sporen pa se mi zdi argument predlagateljev, da se bo mogoče katera od nosečnic le odločila za rojstvo na podlagi možnosti, ki jih nudi sistem na področju posvojitev otrok. In prav TU se kaže tudi neodgovornosti SISTEMA, ki s takimi potezami ne pripomore k večji ozaveščenosti odgovornosti, ki jih s seboj prinese nosečnost. Pa saj nismo na prašičji farmi (je potreben tak primer, ker drugače očitno ni efekta). Ljudje smo ja racionalna in (baje) odgovorna bitja, ki se (tudi baje) zavedamo svojih dejanj in se zavedamo njihovih posledic (no še enkrat baje). Roditi otroka in ga dati v posvojitev le zaradi tega ker je to možno, je zame nepojmljivo.

Sistem naj nudi to možnost vsem tistim, ki zaradi OSEBNIH prepričanj ne želijo opraviti splava, rodijo otroka, in ga, za njegovo dobro, raje dajo v posvojitev.

Prepričan sem, da je rojstvo lastnega otroka eno večjih (če ne največje) daril življenja ki ga živimo. A prav tako sem prepričan, da je osebna zrelost staršev nujno potrebna za zdrav razvoj osebnosti otroka. Ni dovolj le nudenje materialnih dobrin, da otrok odraste v odgovornega in "stabilnega" človeka. Potrebna je tudi človeška nota, ki pa jo lahko nudi le starš, ki se zavestno, z veseljem in z zavedanjem posledic (vseh tako ne moremo predvidet) odloči za otroka (ali večih :)).

Država naj ne predpisuje predlaganih sprememb, ampak naj raje poskrbi za pravno in socialno varnost vseh, ki se odločajo za starševstvo. Naj se poskrbi, da ženske ne bodo diskriminirane ob razgovorih za zaposlitev na podlagi njihove želje po otrocih (predpisi ki to zapovedujejo so že v veljavi, le nadzor izvajanja je katastrofalen). Naj se poskrbi, da bo gospodarstvo nudilo stabilno obliko zaposlovanja, ki dolgoročno zagotavlja finančno varnost.
To so naloga države in oblasti ne pa predpisovanje postopkov, ki posegajo (pa naj še kdo reče da ne) v svobodno odločitev o prekinitvi nosečnosti.

Za konec pa še misel:
Izpolnjevati je potrebno želje in potrebe ljudi, ne zgolj njihove "pravice". Kdor začne s "pravico", hitro konča s "krivico".

Partnerstvo za razvoj

Po dolgem času sem si spet vzel čas napisat par vrstic v ta blog. Tokrat moj pogled na potezo imenovano "Partnerstvo za razvoj".

Slovenija se je znašla na točki, ko je potrebno spremeniti, posodobiti "sistem" ki upravlja z našo državo. Jasno je, da je to naloga trenutne oblasti, ki je k sodelovanju povabila še ostale politične stranke. Vprašanje, ki se mi postavlja je "zakaj so povabili tudi ostale" in zakaj v bistvu sploh Partnerstvo za razvoj. A smo v SLO prišli že tako daleč, da je treba podpisovati "partnerstva", da se stvari na politični ravni začnejo končno premikat. Žalostno, žalostno.

Ali je to samo taktična poteza JJ-e, da se pokaže v luči povezovalca trenutne slovenske politike? Ali gre samo za "šov", ki prinaša politične točke pred lokalnimi volitvami? Ali se je potrebno podpisati na list papirja, da se politika resnično začne zavzemat za boljši jutri vseh državljanov in državljank SLO? Ali ne gre za razpršitev odgovornosti ob morebitnem spodrsljalju (bog ne daj da se to zgodi, ker bo najbolj čutil narod ne pa politika - vsaj ne do naslednjih volitev). In še bi si lahko postavljal vprašanja na odgovore katerih pa bo treba počakati oz. so odgovori že zdaj jasni.
Taktična poteza JJ-e je odlična saj v bistvu vsak, ki se ne podpiše pod omenjeni dokument avtomatično izgleda kot da je proti razvoju Slovenije. Ha-ha bravo Janez.
Seveda politiki izkoristijo takšen "cukre" in se jih polastijo češ "saj mi smo za razvoj, mi smo v redu, volite nas in SLO bo šla naprej...".

Takšnih in drugačnih domislic naših politikov sem že sit in kot državljan SLO pričakujem, da bodo začeli resnično delat na področjih kot je rešitev vprašanja državne meje s Hrvaško, predvidena gradnja plinskega terminala v Tržaškem zalivu, uveljavitev določil, ki se tičejo slovenske manjšine v Avstriji. Da sploh ne omenjam reševanje problemov, kot so nakup operacijskih miz in rešitev situacije okoli oddelka za rakava obolenja (o katerih smo pred kratkim lahko brali v časnikih).
Namesto tega se ubadamo s vprašanji kot je: poslati vojake v Irak ali ne (not so important), kaj se dogaja s predsednikom države dr. Drnovškom (človek je začel resnično opravljat funkcijo politika, kot bi jo moral vsak, ki se odloči za to delo), kadrovanje v nadzornih odborih in upravah podjetij (to je bilo tako ali tako za pričakovat - ne glede katero razlago na vprašanje "zakaj?" izberemo), itd.

Prav zanimivo bo pogledat kaj vse nam bodo spet "prodajali" v predvolilnem času (lokalne volitve), ki se bo vsak trenutek odkrito začel (če je človek pozoren opazi določene poteze že veliko prej) in za katero "pravljico" se bodo odločili občani in občanke.

Objava karikatur preroka Mohameda in Drnovškovo opravičilo

Dogodki okoli objave spornih karikatur preroka Mohameda so močno razburile svetovno javnost. Predvsem tisti del, ki je muslimanske vere. Izgovarjanje avtorjev spornih karikatur na svobodo tiska je za Zahodni svet morda zadostno, a za Vzhodne države očitno ne (karikiram s pojmom Zahoda kot krščanskega sveta in Vzhoda kot muslimanskega sveta). Zavedanje spornosti objav omenjenih karikatur za pripadnike muslimanske vere, bi moralo biti močnejše pri odgovornih, ki so dopustili takšno objavo. Svet se že brez tega nahaja v velikih težavah zaradi poseganja Zahoda v življenje Vzhodnega sveta in zaradi vedno večjega razraščanja skrajnega islamizma. Dvomim, da so objave prinesle večjo berljivost dotičnim časnikom zato tudi ne vidim razloga za ponovno objavo tudi v v drugih državah Evrope. Takšno početje samo po sebi podžiga tiste, ki so siti odnosa Zahoda do Vzhoda. In ti to s pridom izkoriščajo za napihovanje situacije in spodbujanje vernikov k nasilnim protestom. Muslimanski svet pa ne sestavljajo zgolj skrajneži, kar se je pokazalo že pri zavračanju dejanj v Iraku in še prej napada na ZDA, prav s strani strpnih muslimanov.

Svetu grozi velik konflikt katerega razsežnosti za večino niso predstavljive. Zato je neodgovorno, da se voditelji držav, ki so objavile sporne karikature, ne želijo opravičiti za to dejanje. Ponovno izgovarjanje na svobodo medijev in hkratno nestrinjanje z objavo karikatur samo kaže na nezavedanje resnosti situacije.

Predsednik Slovenije, dr. Janez Drnovšek, se zaveda te situacije in hkrati tudi kako malo je potrebno, da se odvzame moč skrajnim islamistom. Z javnim opravičilom je odvzel iz rok skrajnežev enega glavnih adutov in to je nadutost Zahodnih voditeljev do vere in življenja Vzhoda. Verjamem, da bi s sledenjem Drnovškovemu zgledu lahko evropski politiki pomirili nastalo situacijo. Zato je Drnovškovo opravičilo v imenu vse Evrope tudi skrajno primerno in nujno. Drnovškovo zavzemanje za izboljšanje življenja po svetu bi moralo biti spodbuda vsem, ki mislijo podobno in ne razlog za "globoko" razglabljanje zakaj take poteze sedaj, kaj komu to prinaša, kdo bo imel od tega koristi, kaj se dogaja z našim predsednikom.
Takšna in podobna vprašanja, ki se pojavljajo v medijih so preprosto neumna. Človek na položaju predsednika deluje iz srca in s tem kaže na pot in dejanja katerih bi se morali posluževati vsi.
Verjamem, da je opravičilo dr. Drnovška primerno in da s tem dviguje ugled tako njegove osebe kot države Slovenije katere predsednik je.

Izredna seja DZ - slovenski vojaki v Iraku

Na današnji izredni seji DZ RS (ki še traja) je bilo spet slišati že tolikokrat predstavljena stališča podpornikov in nasprotnikov odločitve o napotitvi slovenskih inštruktorjev v Irak.
Veliko je bilo govora o izpolnjevanju dolžnosti iz članstva v organizaciji NATO. Bilo je govora o širjenju demokracije in miru po svetu. Bilo je govora o mirovni in ne vojaški misiji slovenskih vojakov (pardon inštruktorjev). Poslancev so bile polna usta takšnih in drugačnih besed, ki pa, kot je ugotovil poslanec NSi g. Horvat, na koncu te seje ne bodo spremenile stališča koalicije ali opozicije. Gre spet za eno izmed vrst kazanja mišic aktualne politike. Se strinjam, da je treba opozarjati o domnevno nepravilnih odločitvah vlade, a se mi zdi, da je tokrat v igri še večji poudarek zaradi volilnega leta (lokalne volitve).

Kakorkoli.....osebno sem bolj naklonjen tistim, ki so proti napotitvi slovenskih vojakov v Irak. Kakorkoli pogledamo je to vojaška misija in ne mirovna. Če bi vladal v Iraku mir in bi tja poslali inštruktorje bi mogoče (pogojno) lahko govorili o mirovni misiji. Vsaka vojaška prisotnost katerekoli države v vojnih razmerah pa je vojaška misiji (vsekakor z namenom vzpostavitve miru). Jezi me, da se cilj te misije enači z naravo misije. To sta dve različni stvari. Absurd je trditi, da lahko vojska kadarkoli deluje v mirovni misiji. Takih misij ni.

Govorilo se je o končanju vojnih operacij že v mesecu juniju leta 2004. Uradno to drži, saj si Amerika ne more privoščiti uradnega stališča, da ne obvladuje stanja v Iraku. Glede na dejstvo, da so v Iraku prisotni že 3-je leto, pa realno stanje kaže prav na to. In vsak ki meni, da v Iraku vladajo sprejemljive razmere naj samo pobrska po spletu ali bere manjše (in vedno redkejše) članke o žrtvah v Iraku. Če izgubljanje življenj tako na eni kot drugi strani ni vojna pol ne vem kaj je. Ali mora biti, za etiketo vojne, prisotno veliko število vojakov vključenih v bojne operacije. Veliko število vojakov v Iraku imamo. In verjamem, da niso tam na počitnicah.

Dalje je poudarjanje mirovne misije in število inštruktorjev argument, ki ne pomiri strahu pred povečanjem ogroženosti Slovenije kot države, ki sodeluje v vojaški stabilizaciji razmer v Iraku. Nihče ne more z gotovostjo trditi, da teroristi ločujejo med mirovnimi in vojaškimi misijami. Vsak, ki se v njihovi državi nahaja z orožjem je za njih sovražnik in pika. Ni tu obzira do dobronamernosti naših vojakov. Tako da so besede obrambnega ministra g.Erjavca, da se stopnja ogroženosti Slovenije ne bo povečala, čisto zavajanje javnosti. Stališče g. Erjavca je tudi nasprotno tej ki jo je izrekel v Gornji Radgoni na vojaškem sejmu, ko je dejal, da dokler bo on minister slovenski vojaki ne bodo šli v Irak.
V glavnem suma sumarum - izredna seja je farsa, ker se stališča nobene strani ne bodo spremenile. Varno vrnitev želim tistim, ki odhajajo v Irak in nemiren spanec tistim, ki so sprejeli takšno politično odločitev.

Slovenski vojaki v Iraku - "maslo" nove ali stare vlade

Z današnjo izjavo in "dokazi" g. Erjavca (slovenski obrambni minister) o namenih prejšnje vlade glede sodelovanja pri stabilizaciji Iraka, se sedanja vlada trdno oklepa uradnih zapisov pogovorov, hkrati pa pritajeno obrača nekatera dejstva. Vsekakor so že leta 2003 potekali pogovori o sodelovanju Slovenije pri stabilizaciji Iraka. V ta namen smo ponudili strokovno znanje vojaških inštruktorjev. Do sem se še vse ujema z vladno verzijo. Velika razlika pa je v kraju urjenja vojaških obrambnih sil. Medtem ko je prejšnja vlada sprejela sklep o urjenju v tretjih državah, se je sedanja odločila za urjenje v Iraku. Dejstvo je, da je situacija drugačna kot je bila leta 2003, saj danes NATO ne usposablja iraških enot v tretjih državah.

Glede na spremenjene okoliščine, bi lahko Slovenija mirno postavila novo stališče do obravnavane tematike. In jo tudi je! Sedanja vlada se je odločila, da bo napotila 4 vojaške inštruktorje v Irak!! To je neizpodbitno dejstvo in prelaganje odgovornosti na pleča prejšnje vlade je skrajno neodgovorno dejanje sedanje vlade.
Koliko pa bo to resnično pripomoglo k stabilizaciji Iraka, pa je drugo vprašanje. Z vsem spoštovanjem do strokovnega znanja inštruktorjev, ampak 4-je inštruktorji ne naredijo velike spremembe. Jih je ravno dovolj, da lahko govorimo v množini.

Nedvomn0 gre za politično lezenje v rit ZDA. To je jasno razbrat iz besed g. Rupla, ki omenja poglobljeno gospodarsko sodelovanje med SLO in ZDA na najvišji ravni. Odločitev SLO vlade o ne napotitvi vojakov v Irak bi verjetno ogrozilo to sodelovanje.

Na koncu koncev kakšna pa je verjetnost, da se bodo iraški separatisti zaradi 4-ih inštruktorjev spravili na Slovenijo. Ni velika, a veliko večja kot če slovenskih vojakov ne bo (bi bilo) v Iraku.

Drnovškovi pozivi

V zadnjem času je opaziti večjo aktivnost predsednika države g. Drnovška. Predvsem pri opozarjanju, dajanju pobud očitno z željo po premikih na bolje. Zanimivo je gledati odzive ostale politike, ki ni navajena g. Drnovška v taki vlogi.
Osebno menim, da je bil že skrajni čas, da nekdo v Sloveniji ali na svetu nasploh začne resno pozivat k izboljšanju stanja na primer podnebja, kriznih žarišč, socialnih kriz in še bi lahko našteval.

Mislim, da se je predsednik pravilno odločil s svojo odkrito politiko, ki jo vodi v zadnjem času. Glede na rezime, ki si ga je zgradil v svojih letih političnega življenja, lahko s svojimi pobudami doseže veliko. Zavzemanje za stvari, ki jih izpostavlja (Darfur, izbrisani, okoljska problematika, Kosovo, Feroterm) je vredno spoštovanja in kažejo na njegovo zavedanje pozicije kot predsednika Slovenije, kot tudi pomembnega svetovnega državnika.
Menim, da bi si lahko tako domača kot svetovna politika jemala pri njem zgled. Politika, ki jo vodi sedaj g. Drnovšek, je namreč tista, ki si jo ljudje resnično želimo. Ne rečem, da se politika glede na položaj ki ga zasedaš med seboj ne razlikuje, a bistvo za kar se zavzema g. Drnovšek, to je tisto kar šteje.