V zadnjem času se veliko uporablja izraz »državotvornost« in »volja volivcev«. Predvsem s strani političnih veljakov izvoljenih na predčasnih volitvah. Trditve, da so in bodo vsa njihova dejanja državotvorna, so se pri nekaterih izkazale jalove.
V državi imamo negotovo gospodarstvo, ki nujno potrebuje finančno-davčne usmeritve, ki bodo nakazovale, kam želi ta družba. Zaradi politične nejasnosti imamo padajoče mednarodne bonitetne ocene, ki dražijo najemanje državnih kreditov potrebnih za finančno izboljšanje stanja v državi. Imamo družbo, ki potrebuje jasno sliko, kdo in kako bo vodil državo na podlagi podane volje na predčasnih volitvah.
Na drugi strani imamo izvoljene poslance, ki se ne morejo sprijazniti z voljo ljudstva. Ki ignorirajo procese odločanja o vodenju političnih funkcij kot so predsednik državnega zbora in mandatarja za sestavo vlade. Ki posredno ignorirajo predloge predsednika države, ki je edini v tej državi neposredno izvoljen s strani volivcev in ima posledično najvišjo avtoriteto kot predstavnik volje ljudstva.
Imamo stanje, kjer se spodbuja nezadovoljstvo volivcev, kjer se spodkopava zaupanje v smiselnost volitev, kjer se spodkopava zaupanje v politiko in njeno pripravljenost spremeniti stvari na bolje.
Imamo stanje, kjer se gostilniško sprejemajo odločitve, ki vplivajo na celoten narod. Imamo stanje, kjer je vsem jasno, da je potrebna stabilna vlada, a večina v parlamentu za to ni pripravljena storiti ničesar, še anonimno glasovanje o mandatarju je zanje preveč. Imamo stranke, ki nosijo v svojih imenih in političnih programih izraz »demokracija«, a je že njihovo interno delovanje vse prej kot to. Imamo poslanke in poslance, ki ne upajo izraziti lastnega mnenja, kot smo ga izrazili volivci na volitvah.
Res je: za spremembe je potreben pogum. Za demokracijo je potrebna svoboda. In ker to manjka v političnem vrhu je njegovo delovanje vse prej kot državotvorno.
