V današnjem Večeru je možno prebrati članek, v katerem se diskutira o potezah predsednika Drnovška v povezavi s predlaganjem kandidatov za državne poklice, ki so v njegovi pristojnosti.
Problem nastaja pri pojmovanju poslancev DZ RS glede dogovarjanja o teh kandidatih.
Glede na prakso prejšnjega predsednika, g. Kučana, se je ta, pred predlaganjem kandidatov, o njihovi "primernosti" posvetoval z vodji poslanskih skupin. Ker je sedanji predsednik to prakso opustil, se nekateri sprašujejo ali se krši načelo demokratičnega izmenjavanja mnenj, ali celo za izražanje podcenjevalnega odnosa do poslancev. Kakšne neumnosti!
Najbolj me je presentila izjava g. Cerarja kot vladnega svetovalca za pravne zadeve. V istem stavku namreč trdi, da Drnovšek ni zakonsko vezan na pogovore s poslanci (da je to pač bila poteza, ki jo je prostovoljno uvedel prejšnji predsednik), hkrati pa trdi da Drnovšek mora ohranjati dosedanjo prakso posvetov, saj s tem baje izkazuje spoštovanje do drugih institucij. Naj še enkrat opozorim, da je bila odločitev o uvedbi teh posvetov čisto osebna odločitev prejšnjega predsednika, g. Kučana.
Glede na dejstvo, da je g. Drnovšek ves čas od začetka samostojnosti Slovenije aktivno deloval pri sooblikovanju njene politike, sem prepričan, da dobro pozna ljudi, ki sedijo sedaj v državnem zboru RS. Prav tako se zaveda "igric", ki se jih nekateri poslužujejo ob takšnih posvetih. Prepričan sem tudi, da bi g. Drnovšek vsekakor ohranil dialog s poslanskimi "veljaki", če bi ti imeli jasne in poštene namene. Ker temu očitno ni tako, se je g. predsednik pač odločil za drugačno obliko predložitve njegovih kandidatov, kar je popolnoma legitimna poteza.
Izgovarjanje na to, da se s tem izkazuje nespoštovanje do drugih državnih institucij je popoln nesmisel. Ljudje, ki to trdijo, se naj vprašajo ali legitimnosti in moralno brezmadežnost temelji na dejanjih kot je dialog s predsednikom države. Če je temu tako, potem se moramo volilci resno vprašati ali ni z njimi kaj narobe. Spoštovanje, ugled ali imenujmo to kakor pač želimo, si človek ne pridobi s pogovori pri predsedniku države, temveč z dejanji, ki imajo dialog za svojo posledico.
Veliko prahu se dviguje za prazen nič. Dejstvo je namreč, da predsednik države samo predlaga kandidate, poslanci pa jih nato potrdijo ali pa ne.
Če pa kdo ne želi, da se v procesu javne debate o primernosti posameznega kandidata ne pokaže, da pri imenovanju visokih državnih funkcionarjev ne prihaja do političnih spletk in uslug, pa se naj pošteno vpraša ali resnično opravlja njemu primeren poklic.
Namreč predstavnika vseh Slovencev in Slovenk, ki živimo v tej državi. Ne glede na raso, politično pripadnost, versko prepričanje, barvo ali socialno-družbeno uvrščenost.
Problem nastaja pri pojmovanju poslancev DZ RS glede dogovarjanja o teh kandidatih.
Glede na prakso prejšnjega predsednika, g. Kučana, se je ta, pred predlaganjem kandidatov, o njihovi "primernosti" posvetoval z vodji poslanskih skupin. Ker je sedanji predsednik to prakso opustil, se nekateri sprašujejo ali se krši načelo demokratičnega izmenjavanja mnenj, ali celo za izražanje podcenjevalnega odnosa do poslancev. Kakšne neumnosti!
Najbolj me je presentila izjava g. Cerarja kot vladnega svetovalca za pravne zadeve. V istem stavku namreč trdi, da Drnovšek ni zakonsko vezan na pogovore s poslanci (da je to pač bila poteza, ki jo je prostovoljno uvedel prejšnji predsednik), hkrati pa trdi da Drnovšek mora ohranjati dosedanjo prakso posvetov, saj s tem baje izkazuje spoštovanje do drugih institucij. Naj še enkrat opozorim, da je bila odločitev o uvedbi teh posvetov čisto osebna odločitev prejšnjega predsednika, g. Kučana.
Glede na dejstvo, da je g. Drnovšek ves čas od začetka samostojnosti Slovenije aktivno deloval pri sooblikovanju njene politike, sem prepričan, da dobro pozna ljudi, ki sedijo sedaj v državnem zboru RS. Prav tako se zaveda "igric", ki se jih nekateri poslužujejo ob takšnih posvetih. Prepričan sem tudi, da bi g. Drnovšek vsekakor ohranil dialog s poslanskimi "veljaki", če bi ti imeli jasne in poštene namene. Ker temu očitno ni tako, se je g. predsednik pač odločil za drugačno obliko predložitve njegovih kandidatov, kar je popolnoma legitimna poteza.
Izgovarjanje na to, da se s tem izkazuje nespoštovanje do drugih državnih institucij je popoln nesmisel. Ljudje, ki to trdijo, se naj vprašajo ali legitimnosti in moralno brezmadežnost temelji na dejanjih kot je dialog s predsednikom države. Če je temu tako, potem se moramo volilci resno vprašati ali ni z njimi kaj narobe. Spoštovanje, ugled ali imenujmo to kakor pač želimo, si človek ne pridobi s pogovori pri predsedniku države, temveč z dejanji, ki imajo dialog za svojo posledico.
Veliko prahu se dviguje za prazen nič. Dejstvo je namreč, da predsednik države samo predlaga kandidate, poslanci pa jih nato potrdijo ali pa ne.
Če pa kdo ne želi, da se v procesu javne debate o primernosti posameznega kandidata ne pokaže, da pri imenovanju visokih državnih funkcionarjev ne prihaja do političnih spletk in uslug, pa se naj pošteno vpraša ali resnično opravlja njemu primeren poklic.
Namreč predstavnika vseh Slovencev in Slovenk, ki živimo v tej državi. Ne glede na raso, politično pripadnost, versko prepričanje, barvo ali socialno-družbeno uvrščenost.
