Izjava predsednika vlade Janeza Janše, da obstaja možnost, da bo vlada Republike Slovenije odstopila, je sprožila vrsto ugibanj zakaj takšna izjava. Po premierovih besedah je bil nedeljski rezultat slab (potekale so predsedniške volitve in vprašanje referenduma o spremembi zakona o zavarovalnicah), ter da so »razmere, ki so pripeljale do tega, zaskrbljujoče«.
Vprašanje je, kaj si človek razlaga pod »razmere, ki so pripeljale do trenutne situacije«.
Ali gre tukaj za nagajanje opozicije in načrtno blatenje vlade pred državnozborskimi volitvami naslednjo leto? Ali pa gre za nesposobnost vlade, da uvidi, da poteze ki jih vleče ne prinašajo pravih rezultatov v strinjanju ljudi, ki jim vladajo, ne v strokovnih krogih, ne v realnih rezultatih?
Prepričan sem, da je trenutna situacija rezultat načina vladanja, ki ga je do sedaj izvajala trenutna vlada. Gre za skrajno nepripravljenost skupnega iskanja najboljših rešitev za aktualne probleme v državi. Samo skupni pogovori s predstavniki širše javnosti še ne predstavljajo posluha za ideje drugih, če teh idej nato vlada ne vključuje v svoje predloge sprememb uredb in zakonov. Prav tako noben podpis kakršnegakoli partnerstva ne sme prekiniti demokratičnega izražanja nezadovoljstva nad določenimi odločitvami vlade.
V državi ni vse narobe, a bi lahko bila družbena klima veliko boljša, v kolikor bi se vlada potrudila prisluhniti ljudem. Tako pa trmasto pljuje v svojo zastavljeno smer brez obzira ali ob tem tudi koga »povozi«.
Vladanje državi ni igra in ni lahka naloga. Je odgovorno delo. Že iz teh razlogov je potrebno imeti vedno pred očmi, da podeljeni mandat ne predstavlja čas enoumja vladne koalicije, temveč čas izpeljevanje zastavljenih programskih ciljev v sodelovanju s širšo javnostjo. Noben program namreč ni popoln, zato ga je potrebno konstantno prilagajati trenutni situaciji.
Izgovarjanje premiera Janše, da je delo vlade oteženo zaradi negativne »propagande«, ki se odvija na evropski ravni, je pravzaprav smešno. Pa ne v humorističnem smislu. Ampak v ciničnem.
V kolikor bi se vlade ravnale po mnenju držav članic EU, bi padale kot domine. Vsaka država ima namreč svoje mnenje o drugi državi. In ne glede na to mora vsaka vlada poskrbeti, da vladanje v njeni državi poteka normalno.
Če pa se za neuspehe na domači politični sceni iščejo izgovori, kot je bil ta premiera Janše, se resnično postavlja vprašanje, kdo si je napačno razlagal kaj predstavlja vodenje države.
Izjava, da jim ne bo težko oditi v opozicijo in da bodo konstruktivnejši kot je to sedanja, kaže samo na dejstvo, da se premier ne znajde v vlogi mandatarja, ampak mu bolj ustreza vloga opozicijskega voditelja, katere vlogo je izpilil v dosedanjih letih v opoziciji.
Verjamem, da ni lahko, če imaš občutek, da se je vsa družbena scena nastrojila proti tebi. A na koncu vedno ostaja vprašanje koliko si sam pripomogel k temu, da si dobil ta občutek?
Če pogledamo samo število ministrov, ki jih je bilo potrebno menjati v dosedanji vladi, je jasno, da vlada, za opravljanje zastavljenih nalog, ni postavila pravih ljudi na prave položaje. Tu gre za odločitve premiera Janše, kot vodje vlade. On na koncu koncev sestavlja vlado, saj je za to dobil mandat. In prav zato nosi tudi odgovornost, za morebitno slabo delo vlade.
Skrbi me tudi dejstvo, da vlada očitno ni pripravljena voditi tako države kot tudi predsedovati EU. To je mogoče razbrati iz besed premiera, kjer trdi, da se v sklopu priprav na predsedovanje EU tretjina ministrov mudi po opravkih po Evropi. In da bo v času predsedovanja tega še več. Hkrati pa se mu zdi časovno potratno, da minister proti kateremu se vlaga interpelacija, odgovarja na obtožbe opozicije.
Človek dobiva občutek, da bo v času predsedovanja EU slovenska država ostala brez prave lastne vlade, saj bo ta polno zasedena z vodenjem unije. Ljudje jih nismo (ne)volili za vodenje EU, temveč za vodenje slovenske države. V kolikor pa se v 3 letih vladanja ta vlada ni pripravila na zelo odgovorno dvojno vlogo, ki jo bo morala izpeljati v naslednjem letu, pa naj te svoje nesposobnosti ne prelaga »pet pred dvanajsto« na ramena morebitne naslednje vlade (tehnične ali kakršnekoli druge).
Odgovornost za svoje odločitve nosi vsak posameznik sam. V kolikor pa uvidi pravi razlog zanjo, pa je vprašanje človekove osebne zrelosti.
Vprašanje je, kaj si človek razlaga pod »razmere, ki so pripeljale do trenutne situacije«.
Ali gre tukaj za nagajanje opozicije in načrtno blatenje vlade pred državnozborskimi volitvami naslednjo leto? Ali pa gre za nesposobnost vlade, da uvidi, da poteze ki jih vleče ne prinašajo pravih rezultatov v strinjanju ljudi, ki jim vladajo, ne v strokovnih krogih, ne v realnih rezultatih?
Prepričan sem, da je trenutna situacija rezultat načina vladanja, ki ga je do sedaj izvajala trenutna vlada. Gre za skrajno nepripravljenost skupnega iskanja najboljših rešitev za aktualne probleme v državi. Samo skupni pogovori s predstavniki širše javnosti še ne predstavljajo posluha za ideje drugih, če teh idej nato vlada ne vključuje v svoje predloge sprememb uredb in zakonov. Prav tako noben podpis kakršnegakoli partnerstva ne sme prekiniti demokratičnega izražanja nezadovoljstva nad določenimi odločitvami vlade.
V državi ni vse narobe, a bi lahko bila družbena klima veliko boljša, v kolikor bi se vlada potrudila prisluhniti ljudem. Tako pa trmasto pljuje v svojo zastavljeno smer brez obzira ali ob tem tudi koga »povozi«.
Vladanje državi ni igra in ni lahka naloga. Je odgovorno delo. Že iz teh razlogov je potrebno imeti vedno pred očmi, da podeljeni mandat ne predstavlja čas enoumja vladne koalicije, temveč čas izpeljevanje zastavljenih programskih ciljev v sodelovanju s širšo javnostjo. Noben program namreč ni popoln, zato ga je potrebno konstantno prilagajati trenutni situaciji.
Izgovarjanje premiera Janše, da je delo vlade oteženo zaradi negativne »propagande«, ki se odvija na evropski ravni, je pravzaprav smešno. Pa ne v humorističnem smislu. Ampak v ciničnem.
V kolikor bi se vlade ravnale po mnenju držav članic EU, bi padale kot domine. Vsaka država ima namreč svoje mnenje o drugi državi. In ne glede na to mora vsaka vlada poskrbeti, da vladanje v njeni državi poteka normalno.
Če pa se za neuspehe na domači politični sceni iščejo izgovori, kot je bil ta premiera Janše, se resnično postavlja vprašanje, kdo si je napačno razlagal kaj predstavlja vodenje države.
Izjava, da jim ne bo težko oditi v opozicijo in da bodo konstruktivnejši kot je to sedanja, kaže samo na dejstvo, da se premier ne znajde v vlogi mandatarja, ampak mu bolj ustreza vloga opozicijskega voditelja, katere vlogo je izpilil v dosedanjih letih v opoziciji.
Verjamem, da ni lahko, če imaš občutek, da se je vsa družbena scena nastrojila proti tebi. A na koncu vedno ostaja vprašanje koliko si sam pripomogel k temu, da si dobil ta občutek?
Če pogledamo samo število ministrov, ki jih je bilo potrebno menjati v dosedanji vladi, je jasno, da vlada, za opravljanje zastavljenih nalog, ni postavila pravih ljudi na prave položaje. Tu gre za odločitve premiera Janše, kot vodje vlade. On na koncu koncev sestavlja vlado, saj je za to dobil mandat. In prav zato nosi tudi odgovornost, za morebitno slabo delo vlade.
Skrbi me tudi dejstvo, da vlada očitno ni pripravljena voditi tako države kot tudi predsedovati EU. To je mogoče razbrati iz besed premiera, kjer trdi, da se v sklopu priprav na predsedovanje EU tretjina ministrov mudi po opravkih po Evropi. In da bo v času predsedovanja tega še več. Hkrati pa se mu zdi časovno potratno, da minister proti kateremu se vlaga interpelacija, odgovarja na obtožbe opozicije.
Človek dobiva občutek, da bo v času predsedovanja EU slovenska država ostala brez prave lastne vlade, saj bo ta polno zasedena z vodenjem unije. Ljudje jih nismo (ne)volili za vodenje EU, temveč za vodenje slovenske države. V kolikor pa se v 3 letih vladanja ta vlada ni pripravila na zelo odgovorno dvojno vlogo, ki jo bo morala izpeljati v naslednjem letu, pa naj te svoje nesposobnosti ne prelaga »pet pred dvanajsto« na ramena morebitne naslednje vlade (tehnične ali kakršnekoli druge).
Odgovornost za svoje odločitve nosi vsak posameznik sam. V kolikor pa uvidi pravi razlog zanjo, pa je vprašanje človekove osebne zrelosti.
