Državni zbor Republike Slovenije je sprejel zakon o verskih skupnostih, v katerem med drugim določa vir financiranja največje verske skupnosti - Rimsko katoliške Cerkve (RKC). Če odmislimo, da že sedaj gre za najbogatejšo versko skupnost v Sloveniji in nedvomno v svetu, se lahko upravičeno vprašamo ali je sprejeti zakon v skladu s členom v ustavi Republike Slovenije, ki zapoveduje ločenost Cerkve od Države.
Ne razumem kakšno razlago in kakšne argumente si lahko še nekdo izmisli, da upraviči sprejeti zakon in hkrati trdi, da se spoštujejo določila ustave kot najvišjega pravnega akta v (domnevno) pravni državi.
Kakršnokoli razlago si že izberemo je dejstvo, da je proračun dobil novega odjemalca njegovih sredstev. Sredstev, ki jih v "državno blagajno" plačujemo tako verniki kot neverniki. Tako tisti, ki vsaki dan hodijo k maši, kot tisti, ki jih te stvari niti malo ne privlačijo. Hmmm no ja, bi lahko rekli da gre za neko solidarnost ali omogočanje širjenja verske svobode med državljani naše države. Verske svobode naj nihče ne omejuje. A naj je tudi nihče ne zamenjuje kot nekaj kar se, če pogledaš malo iz daljave, vsiljuje v vsakdanje življenje posameznika. Če do sedaj nismo občutili tega, bomo nekateri požrli grenko slino, ko bomo pomislili za kaj se porablja naš denar iz plačanih davkov.
Naj mi prosim nihče ne govori, da ne gre za zneske, da si jih država ne bi mogla privoščiti. Če je temu tako, naj se naredi primerjava kam drugam bi se dalo nameniti isti znesek sredstev, da bi se izboljšalo stanje na katerem drugem področju vsakdanjega življenja. Na primer v zdravstvo, šolstvo, šport, kmetijstvo ali varstvo okolja. Na slednje verjetno nihče od oblastnikov ne razmišlja veliko. Dejstvo pa je, da se država raje odloča za finančno podporo verski izobrazbi državljanov.
Ali je to potrebno? Mislim da ne. Krščanska vera obstaja že preko 2.000 let in do sedaj ji ni bilo potrebno imeti podpore države, da je preživela. Ne samo to. Skozi zakone kot so denacionalizacija je celo pridobivala nazaj premoženje, ki so jim ga odvzeli med zadnjo svetovno vojno. Vračanje se mi zdi sporno v tej točki, da se nihče ne vpraša kako je cerkev sploh prišla do tega premoženja in ali je res njegovo vračanje moralno in etično neoporečno.
Kolikor poznam nastanek krščanske vere je le ta namreč temeljila na delitvi ljubezni, upoštevanja, solidarnosti, nenasilja, zavedanja enosti s svetom in verovanja v to kar ljudje smo, božja kreacija namreč. To je širil Kristus, kot utelešen Bog na Zemlji. Nikoli ni bilo govora o potrebi po velikih cerkvah obdanih v zlato, zavajanje vernikov, da jih čaka pekel po smrti če ne bodo sledili naukom vere. Nikoli ni bilo govora, da je treba v imenu vere in boga ubijati druga bitja. Pa se je to na veliko dogajalo (križarske vojne). Nikoli ni bilo govora o potrebi po politični vpletenosti pa se to dogaja (Opus dei). Nikoli ni bilo govora, da se je možno za svoje "grehe" odkupiti z molitvami pa se to dogaja vsak dan. Nikoli se ni govorilo, da je možno "grehe" odkupiti s premoženjem pa se je to dogajalo (odpustki). Nikoli se ni govorilo "dajte denar, da bodo duhovniki lahko širili vero" in se tudi do sedaj ni.
Če se dotaknem samo zadnjih dveh trditev (razlaga vseh ostalih in tudi nenapisanih mogoče kdaj drugič).
Odpustki so tisti vir, preko katerega je RKC prišla do velikega premoženja, ki ga ima. Tu gre predvsem za premoženje v naravi. Verjamem, da je tudi marsikdo zapustil v oporoki svoje premoženje Cerkvi. In kar je podarjeno je tudi last novega lastnika. Se strinjam. Način kako pa se je prišlo do teh darov se mi zdi moralno in etično sporen. Če komu še vedno ni jasno kaj želim povedat naj še enkrat prebere prejšnji odstavek.
Dajanje denarja verskim ustanovam je pa v osnovi nesmiselno. Kajti prava vera trdi da je vse okoli nas Bog, torej tudi kamen, drevo, zemlja in na koncu koncev tudi mi sami. In ohranjanje pravega odnosa do vsega naštetega predstavlja pravi odnos do vere, Boga, nebes, pekla in vsega kar širijo iz cerkvenih podijev.
"Bog je povsod" pravijo "je vseveden in vse vidi". Zakaj je potem potrebno v Cerkev? Komu dokazujemo svojo pripadnost verskemu nauku. Je to sploh potrebno? Če je Bog vseveden ne rabi "poročila" svojih "odposlancev" (ki že dolgo niso ti, ki jih ustoličuje uradna Cerkev).
Če se vrnem na spornost sprejetega zakona z ustavo. Preprosto in na kratko povedano. Ustava je s tem zakonom povožena. Naj mi nekdo da dober argument da ni tako. Predvsem kot odgovor na dejstvo, da se lahko zgodi, da pride na oblast nekdo, ki mu Cerkev ni po volji, in s preprosto sprejetim zakonom ukine vso financiranje iz proračuna.
Si predstavljate kakšen halo bi nastal potem? Da kratimo versko svobodo in ne vem kaj še.
Bi bilo zanimivo slišat zakaj v bistvu potrebujejo vso to premoženje, ki ga imajo in ga bodo še dobili. Za lažje širjenje vere? Prosim vas lepo. Vera še nikoli ni bila v materialnih stvareh ampak je že od nekdaj stvar srca. Zato tudi molitve same po sebi ne pomagajo ampak je potrebno spremenit odnos do sebe in sveta, ki nas obdaja.
Za nudenje boljšega življenja ljudi po državi? Za to je odgovorna oblast. Razen če se Cerkev želi iti oblast. Potem je ta argument razumljiv.
Če se Cerkev polašča državnega premoženja in finančnih sredstev naj tudi v materialnem smislu nekaj vrača nazaj. Zakaj je tako bogokletno pomisliti, da bi se premoženje Cerkve obdavčilo. Če ni bilo za koga to prej sprejemljivo bi moralo biti sedaj, ko se Cerkev financira iz proračunskih sredstev, sama pa je oproščena davkov. Kje je tu materialna pravica? Ni je in pika.
Denar ne raste v dušah vernikov, in ga ni neizmerno veliko. Če ga bomo razdajali tako kot kaže, bomo prej kot slej pristali v resnih težavah.
Če samo spomnim na mračno realnost, da se pokojninski sistem ruši prav zaradi pomanjkanja finačnih prilivov v proračun. Mi pa dajemo denar kot da ne vemo za kaj ga bi porabili. Mogoče pa je to to. Neznanje ravnanja z razpoložljivimi sredstvi.
Malo sarkazma mora biti, drugače še staknem čir na želodcu.
Cerke in Država postajata finančno, politično in versko prepletena. Kje je tu še meja njune ustavno določene ločenosti?
Ne razumem kakšno razlago in kakšne argumente si lahko še nekdo izmisli, da upraviči sprejeti zakon in hkrati trdi, da se spoštujejo določila ustave kot najvišjega pravnega akta v (domnevno) pravni državi.
Kakršnokoli razlago si že izberemo je dejstvo, da je proračun dobil novega odjemalca njegovih sredstev. Sredstev, ki jih v "državno blagajno" plačujemo tako verniki kot neverniki. Tako tisti, ki vsaki dan hodijo k maši, kot tisti, ki jih te stvari niti malo ne privlačijo. Hmmm no ja, bi lahko rekli da gre za neko solidarnost ali omogočanje širjenja verske svobode med državljani naše države. Verske svobode naj nihče ne omejuje. A naj je tudi nihče ne zamenjuje kot nekaj kar se, če pogledaš malo iz daljave, vsiljuje v vsakdanje življenje posameznika. Če do sedaj nismo občutili tega, bomo nekateri požrli grenko slino, ko bomo pomislili za kaj se porablja naš denar iz plačanih davkov.
Naj mi prosim nihče ne govori, da ne gre za zneske, da si jih država ne bi mogla privoščiti. Če je temu tako, naj se naredi primerjava kam drugam bi se dalo nameniti isti znesek sredstev, da bi se izboljšalo stanje na katerem drugem področju vsakdanjega življenja. Na primer v zdravstvo, šolstvo, šport, kmetijstvo ali varstvo okolja. Na slednje verjetno nihče od oblastnikov ne razmišlja veliko. Dejstvo pa je, da se država raje odloča za finančno podporo verski izobrazbi državljanov.
Ali je to potrebno? Mislim da ne. Krščanska vera obstaja že preko 2.000 let in do sedaj ji ni bilo potrebno imeti podpore države, da je preživela. Ne samo to. Skozi zakone kot so denacionalizacija je celo pridobivala nazaj premoženje, ki so jim ga odvzeli med zadnjo svetovno vojno. Vračanje se mi zdi sporno v tej točki, da se nihče ne vpraša kako je cerkev sploh prišla do tega premoženja in ali je res njegovo vračanje moralno in etično neoporečno.
Kolikor poznam nastanek krščanske vere je le ta namreč temeljila na delitvi ljubezni, upoštevanja, solidarnosti, nenasilja, zavedanja enosti s svetom in verovanja v to kar ljudje smo, božja kreacija namreč. To je širil Kristus, kot utelešen Bog na Zemlji. Nikoli ni bilo govora o potrebi po velikih cerkvah obdanih v zlato, zavajanje vernikov, da jih čaka pekel po smrti če ne bodo sledili naukom vere. Nikoli ni bilo govora, da je treba v imenu vere in boga ubijati druga bitja. Pa se je to na veliko dogajalo (križarske vojne). Nikoli ni bilo govora o potrebi po politični vpletenosti pa se to dogaja (Opus dei). Nikoli ni bilo govora, da se je možno za svoje "grehe" odkupiti z molitvami pa se to dogaja vsak dan. Nikoli se ni govorilo, da je možno "grehe" odkupiti s premoženjem pa se je to dogajalo (odpustki). Nikoli se ni govorilo "dajte denar, da bodo duhovniki lahko širili vero" in se tudi do sedaj ni.
Če se dotaknem samo zadnjih dveh trditev (razlaga vseh ostalih in tudi nenapisanih mogoče kdaj drugič).
Odpustki so tisti vir, preko katerega je RKC prišla do velikega premoženja, ki ga ima. Tu gre predvsem za premoženje v naravi. Verjamem, da je tudi marsikdo zapustil v oporoki svoje premoženje Cerkvi. In kar je podarjeno je tudi last novega lastnika. Se strinjam. Način kako pa se je prišlo do teh darov se mi zdi moralno in etično sporen. Če komu še vedno ni jasno kaj želim povedat naj še enkrat prebere prejšnji odstavek.
Dajanje denarja verskim ustanovam je pa v osnovi nesmiselno. Kajti prava vera trdi da je vse okoli nas Bog, torej tudi kamen, drevo, zemlja in na koncu koncev tudi mi sami. In ohranjanje pravega odnosa do vsega naštetega predstavlja pravi odnos do vere, Boga, nebes, pekla in vsega kar širijo iz cerkvenih podijev.
"Bog je povsod" pravijo "je vseveden in vse vidi". Zakaj je potem potrebno v Cerkev? Komu dokazujemo svojo pripadnost verskemu nauku. Je to sploh potrebno? Če je Bog vseveden ne rabi "poročila" svojih "odposlancev" (ki že dolgo niso ti, ki jih ustoličuje uradna Cerkev).
Če se vrnem na spornost sprejetega zakona z ustavo. Preprosto in na kratko povedano. Ustava je s tem zakonom povožena. Naj mi nekdo da dober argument da ni tako. Predvsem kot odgovor na dejstvo, da se lahko zgodi, da pride na oblast nekdo, ki mu Cerkev ni po volji, in s preprosto sprejetim zakonom ukine vso financiranje iz proračuna.
Si predstavljate kakšen halo bi nastal potem? Da kratimo versko svobodo in ne vem kaj še.
Bi bilo zanimivo slišat zakaj v bistvu potrebujejo vso to premoženje, ki ga imajo in ga bodo še dobili. Za lažje širjenje vere? Prosim vas lepo. Vera še nikoli ni bila v materialnih stvareh ampak je že od nekdaj stvar srca. Zato tudi molitve same po sebi ne pomagajo ampak je potrebno spremenit odnos do sebe in sveta, ki nas obdaja.
Za nudenje boljšega življenja ljudi po državi? Za to je odgovorna oblast. Razen če se Cerkev želi iti oblast. Potem je ta argument razumljiv.
Če se Cerkev polašča državnega premoženja in finančnih sredstev naj tudi v materialnem smislu nekaj vrača nazaj. Zakaj je tako bogokletno pomisliti, da bi se premoženje Cerkve obdavčilo. Če ni bilo za koga to prej sprejemljivo bi moralo biti sedaj, ko se Cerkev financira iz proračunskih sredstev, sama pa je oproščena davkov. Kje je tu materialna pravica? Ni je in pika.
Denar ne raste v dušah vernikov, in ga ni neizmerno veliko. Če ga bomo razdajali tako kot kaže, bomo prej kot slej pristali v resnih težavah.
Če samo spomnim na mračno realnost, da se pokojninski sistem ruši prav zaradi pomanjkanja finačnih prilivov v proračun. Mi pa dajemo denar kot da ne vemo za kaj ga bi porabili. Mogoče pa je to to. Neznanje ravnanja z razpoložljivimi sredstvi.
Malo sarkazma mora biti, drugače še staknem čir na želodcu.
Cerke in Država postajata finančno, politično in versko prepletena. Kje je tu še meja njune ustavno določene ločenosti?
4 komentarji:
Lahko navedete kako referenco za trditev, da je zdaj denacionalizirano premozenje Cerkve na Slovenskem ta pridobila s prodajo odpustkov?
Referenca je zgodovina sama.
Kaj, kolikor in kdaj pa vedo samo tisti, ki so "grešili" in tisti, ki so "odpustili".
Sicer sem pristaš minimalne države, ampak dokler tega ni, ne vidim neke fundamentalne razlike med financiranjem kulture, športa ali vere. V vseh primerih gre za zviševanje standarda ponujenega državljanom. Hkrati se je treba zavedati, da je zaradi same narave teh dejavnosti nemogoče objektivo določiti koliko si kdo res "zasluži".
Kar se tiče denacionalizacije in zgodovine. Koliko nazaj bomo šli? Vsa ozemlja in imetja so bila nabrana [tudi] z ognjem in mečem. Pretiran trud pri poravnavanju starih "krivičnosti" pripelje lahko le do nesmislov (RKC bi recimo lahko od Švedske zahtevala poravnavo za vikinška plenjenja samostanov v 9. stol).
V kolikor pa ostanemo pri dejstvih, je nesporno, da je prejšna država cerkvi odvzela imetje, kar ni v skladu s pravno državo, kar bi Slovenija naj bila.
Ob financiranju drugih dejavnosti (šport, kultura...) sem želel poudariti, da je potrebno najprej razmisliti kam in komu se namenja denar.
Finančna "samostojnost" pa je osnova, ko govorimo o ločenosti Cerkve od Države.
Po eni strani se "ločenosti" držimo z davčno nezavezanostjo Cerkve, hkrati pa jo financiramo iz državnih sredstev. Tu nekaj ni v redu.
Denacionalizacija je lapsus slovenskega pravnega reda. Gladiti "krivico" za nazaj je praktično nemogoče. Saj kot je omenjeno so nekatera ozemlja bila pridobljena tudi z ognjem in mečem (verskim ali ideološkim - sigurno obojim). Vseh krivic pa ne moremo zgladiti.
Sem zagovornik pogleda v sedanjost in bližnjo prihodnost in ne v polpreteklost, katere se že od osamosvojitve naprej nekateri družbeni sloji pretesno oklepajo.
Preteklost se imenuje tako zato, da to tudi ostane.
Objavite komentar