Gospodarska in družbeno-življenjska situacija je pripeljala svet do vrelišča. Sistemi, ki so umetno vzdrževali dosedanje stanje, so končno začeli odpovedovati in čas za spremembe je pred vrati.
Da od tega nismo imuni Slovenci kažejo tudi razmere pri nas. Tako v političnem, gospodarskem kot civilnem življenju.
Potrebne so spremembe in potrebne so SEDAJ.
Ob gledanju in poslušanju mečkanj okoli sprejemanja političnih odločitev me mineva veselje do življenja in upanje v čim hitrejšo spremembo na bolje.
Dragi poslanci, tako vladni kot opozicijski, na zadnjih volitvah ste dobili mandat za vodenje te države (v vlogi kakršna vam pač pripada), tako da jo vodite, ne da jo »vozite po ovinkih na ravni, zgolj začrtani avtocesti«.
Apel vladi: minila so leta vladavine, ukrepi za spremembe morajo biti pripravljeni, izvedite jih. Odgovornost dobrega gospodarja je, da sprejme odločitve, ki so v dobro vseh četudi na način, ki vodi preko »demokratičnih »pravic«« (ja, dvojni narekovaji ker se oboje izkrivlja do nerazpoznavnosti). Demokracije je v zadnjem času pokazala svojo temno plat, saj s svojimi vzvodi upočasnjuje uvajanje podlag za spremembe. Tako imamo ogromno soočenj mnenj o že izdelanih predlogih – usklajevanje izdelave predloga nedvomno podpiram – naknadno se razpiše referendum, se porabi čas in denar za predstavljanje stališč na koncu pa preda odgovornost za spremembe na narod, ki vas mastno plačuje za opravljanje čisto drugega dela. Seveda vaša primarna naloga ni bila mišljena tako.
Libija, Egipt, Hrvaška in druge države z družbenimi vrenji za spremembe imajo skupni imenovalec in to je neučinkovito in neodgovorne ravnanja oblasti – biti avtokratski tiran ni nič bolje od mevžastega demokrata, saj oba delata škodo tistim, ki jih vodita – in državniki vodijo države, državo pa predstavljamo ljudje.
Pred nami so predlogi zakonov, ki bi naj spremenili zadeve na bolje: pokojninski (dosedanji ni edini – ne mečimo si peska v oči), zdravstveni, zakon o malem delu…bili so tudi takšni, ki niso bili sprejeti zaradi izkoriščanja pravice sklica referenduma – npr. zakon o javni RTV (kjer je na koncu o pravicah celotnega ljudstva odločala manjšina – medtem ko so si politiki obrisali roke odgovornosti).
PREDLOG: vlada ima mandat, narod želi rezultate. Podlago za spremembe predstavljajo sprejeti zakoni, kajti spremembe v glavah ljudi bodo vedno trajale dlje. Vsaka sprememba predstavlja negotovost ali bo res bolje, a če človek ne poizkusi, ne more vedet. In ne, ne zagovarjam brezglavega sprejemanja odločitev. Podpiram usklajevanje odločitev med socialnimi partnerji, podpiram demokratično soočanje mnenj tistih ZA in PROTI, podpiram javno obveščanje o dogajanju v zaključnih fazah sprejemanj. Vse ostalo je zgolj mencanje, nagajanje, zavajanje in izkoriščanje.
Če ste tako prepričani v svoj prav, argumentirano predstavite svoja stališča enkrat na javni RTV in tiskanih ter elektronskih medijih (vsi argumenti naenkrat). Nasprotujoči strani dovolite enako ob isti priložnosti – ne zapletajte se v razprave kaj bo, če bo, ko bo, ker vsaka poteza ima v končni fazi preveč neobvladljivih okoliščin in zatorej ne moremo za NIČ s 100% gotovostjo trditi kako bo.
Dajte predlog na glasovanje v parlament, kjer sedite ljudje plačani in odgovorni za sprejemanje državnih odločitev. V kolikor vam bo lažje, naj se vodijo javne evidence, kdo je volil za katero odločitev in te nato predstavljajte na naslednjih volitvah (kot rezultat dosedanjega dela, ki naj bo ZGOLJ PODLAGA za predloge v prihodnje – prihodnost se namreč prehitro pozabi ob novih volitvah).
Pravico do sklica referenduma omejimo do te mere, da finančno odgovornost zanjo nosijo sklicatelji (se pravi plača tisti, ki "izgubi") – če je predlog dejansko usklajen z deli družbe, ki predstavljajo večino, bo vsak predlog preživel referendum in verjamem, da bo hitro minilo vsakogar, da skliče referendum zgolj zato, ker želi pobalinsko prikazovati svoje stališče kot edino pravilno.
Ljudje nismo neumni in znamo presojati med argumenti. Če se jih predstavi v enem paketu jih z veseljem presojamo. Ne znova in znova pogrevat »jušne« debate, ter znova in znova dodajat novih »začimb«, ki na koncu tako spridijo celotno zadevo, da več nihče ne ve, kaj se je na začetku želelo »skuhati«.
Odpravite anomalije v sodnih dvoranah, kjer sojenja potekajo po abecednem vrstnem redu in odvetniki z izkoriščanjem demokratičnih pravic podaljšujejo procese v nedogled. Če se torej pišem npr. Žvunc in storim gromozanski gospodarski kriminal, obstaja verjetnost, da nikoli ne bom zanj v zglednem času obsojen – če sploh.
Prioriteta obravnav se naj določa glede na težo očitanega storjenega kaznivega dejanja. Sodišča naj vodijo sodniki, ki sprejemajo odločitve za čim hitrejše in pravično sprejemanje sodb – če to pomeni sojenje v odsotnosti obtoženega, ki na obravnavi tako ali tako zgolj sedi in gleda v zrak, potem naj bo tako. Pravico do pritožbe na razsodbo se bo tako ali tako vedno uporabila. Tako da prva obsodba čimprej, korektna in pustimo višjim organom, da odločajo o njeni upravičenosti.
Zgolj UČINOVITO delovanje, tako politike, kot državnih organov lahko povrne zaupanje vanje.
SEDAJ sprejmite zakone, ki bodo predstavljali okvir in podlago za zdrav in vzpodbuden gospodarski in družbeni razvoj – dejanska sprememba je nato na strani ljudstva in verjemite, želimo si sprememb. Ne silite nas na ulice, kajti to nikoli ne vodi v najboljšo rešitev situacije. In nehajte igrat komedij, dram, grozljivk in trilerjev – tega imamo iz Hollywooda dovolj.
