DeSUS, koalicija, pravila in svoboda odločitve

V vladni koaliciji je očitno nekomu prekipelo, ker se vsi koalicijski partnerji ne obnašajo kot enoumni "dajmevodi" osebki.

Tako je na obzorju razprava o postavljanju pravil, kaj se v koaliciji sme in kaj ne. Gre predvsem za "ukrotitev" najmanjše vladne stranke DeSUS, ki tu in tam izstopa zaradi svojega nestrinjanja s vsebino predlaganih zakonov. Precej neobičajno se mi zdi, da se, v demokratičnem svetu, kjer je zagovarjanje lastnega prepričanja osnovno demokratično vodilo, želi postaviti okvirje obnašanja oz. odločanja, znotraj katerih se lahko giblje politična stranka, ki je v koaliciji. Nesmisel. Namesto, da bi iskali kompromisno rešitev, s katero bi mogoče bila vsaj delno zadovoljna tudi opozicija, se močnejšim vladnim strankam mudi v sprejemanje zakonov, ki v bistvu nimajo podpore potrebne večine v parlamentu.

Da bi to ne izgledalo tako, sedaj želijo onemogočiti obstrukcijo parlamentarnih sej in zagotoviti avtomatsko podporo interpeliranim ministrom. S tem se želi postaviti občutek " nezmotljivosti" vlade, ki je v bistvu nobena poteza opozicije ne more "prisiliti" k razmisleku o drugačnih rešitvah problemov.

Enoumje, ki bi vodilo državo, je bilo že od nekdaj strah državljanov in stremljenje sedanje vlade k temu mi povzroča nemiren spanec.

Strinjam se, da so v osnovi ministri imenovani s strinjanjem koalicijskih partnerjev, a kasnejše delovanje ministrov, ne more biti vnaprej predvideno. Kajti gre za ljudi in ljudje se hitro obrnemo po vetru, če se bojimo, da nas bo kdo odstavil iz sedanjega družbeno-delovnega položaja. Vsaj nekateri, oziroma tisti, ki nimajo lastne hrbtenice. In v kolikor se to zgodi, mora obstajati varovalka, ki tudi koalicijskim partnerjem omogoča glasovanje za nezaupnico.

Obstrukcij sej nikoli nisem zagovarjal. A namesto, da bi se v vladi resnično konstruktivno potrudili, da do takšnih dejanj ne bi prišlo, se raje lotijo tega s postavljanjem notranjih pravil. Dejstvo je, da ima koalicija tudi brez glasov DeSUS-a dovolj moči, da sprejme določene zakone. A dejstvo je tudi, da se brez prisotnosti poslancev na sejah parlamenta, ne more odločati o zadevah. Tak prijem je res skrajni ukrep, a kaže tudi na to, da vsi ostali poizkusi, poiskati večini ustrezno rešitev, očitno v koaliciji ne delujejo.

Pokazalo se bo koliko velja beseda DeSUS-a, koliko imajo lastnega ponosa in zdravega razuma. Upam pa, da se kljub nedvomnim pritiskom, ne bodo uklonili in se pustili vpreči v voz namesto da bi bili eden izmed enakih.

Torej da bi bili voznik in ne konj.

Drnovšek, poslanci, demokracija in še kaj...

V današnjem Večeru je možno prebrati članek, v katerem se diskutira o potezah predsednika Drnovška v povezavi s predlaganjem kandidatov za državne poklice, ki so v njegovi pristojnosti.
Problem nastaja pri pojmovanju poslancev DZ RS glede dogovarjanja o teh kandidatih.

Glede na prakso prejšnjega predsednika, g. Kučana, se je ta, pred predlaganjem kandidatov, o njihovi "primernosti" posvetoval z vodji poslanskih skupin. Ker je sedanji predsednik to prakso opustil, se nekateri sprašujejo ali se krši načelo demokratičnega izmenjavanja mnenj, ali celo za izražanje podcenjevalnega odnosa do poslancev. Kakšne neumnosti!

Najbolj me je presentila izjava g. Cerarja kot vladnega svetovalca za pravne zadeve. V istem stavku namreč trdi, da Drnovšek ni zakonsko vezan na pogovore s poslanci (da je to pač bila poteza, ki jo je prostovoljno uvedel prejšnji predsednik), hkrati pa trdi da Drnovšek mora ohranjati dosedanjo prakso posvetov, saj s tem baje izkazuje spoštovanje do drugih institucij. Naj še enkrat opozorim, da je bila odločitev o uvedbi teh posvetov čisto osebna odločitev prejšnjega predsednika, g. Kučana.

Glede na dejstvo, da je g. Drnovšek ves čas od začetka samostojnosti Slovenije aktivno deloval pri sooblikovanju njene politike, sem prepričan, da dobro pozna ljudi, ki sedijo sedaj v državnem zboru RS. Prav tako se zaveda "igric", ki se jih nekateri poslužujejo ob takšnih posvetih. Prepričan sem tudi, da bi g. Drnovšek vsekakor ohranil dialog s poslanskimi "veljaki", če bi ti imeli jasne in poštene namene. Ker temu očitno ni tako, se je g. predsednik pač odločil za drugačno obliko predložitve njegovih kandidatov, kar je popolnoma legitimna poteza.

Izgovarjanje na to, da se s tem izkazuje nespoštovanje do drugih državnih institucij je popoln nesmisel. Ljudje, ki to trdijo, se naj vprašajo ali legitimnosti in moralno brezmadežnost temelji na dejanjih kot je dialog s predsednikom države. Če je temu tako, potem se moramo volilci resno vprašati ali ni z njimi kaj narobe. Spoštovanje, ugled ali imenujmo to kakor pač želimo, si človek ne pridobi s pogovori pri predsedniku države, temveč z dejanji, ki imajo dialog za svojo posledico.

Veliko prahu se dviguje za prazen nič. Dejstvo je namreč, da predsednik države samo predlaga kandidate, poslanci pa jih nato potrdijo ali pa ne.

Če pa kdo ne želi, da se v procesu javne debate o primernosti posameznega kandidata ne pokaže, da pri imenovanju visokih državnih funkcionarjev ne prihaja do političnih spletk in uslug, pa se naj pošteno vpraša ali resnično opravlja njemu primeren poklic.
Namreč predstavnika vseh Slovencev in Slovenk, ki živimo v tej državi. Ne glede na raso, politično pripadnost, versko prepričanje, barvo ali socialno-družbeno uvrščenost.