V vladni koaliciji je očitno nekomu prekipelo, ker se vsi koalicijski partnerji ne obnašajo kot enoumni "dajmevodi" osebki.
Tako je na obzorju razprava o postavljanju pravil, kaj se v koaliciji sme in kaj ne. Gre predvsem za "ukrotitev" najmanjše vladne stranke DeSUS, ki tu in tam izstopa zaradi svojega nestrinjanja s vsebino predlaganih zakonov. Precej neobičajno se mi zdi, da se, v demokratičnem svetu, kjer je zagovarjanje lastnega prepričanja osnovno demokratično vodilo, želi postaviti okvirje obnašanja oz. odločanja, znotraj katerih se lahko giblje politična stranka, ki je v koaliciji. Nesmisel. Namesto, da bi iskali kompromisno rešitev, s katero bi mogoče bila vsaj delno zadovoljna tudi opozicija, se močnejšim vladnim strankam mudi v sprejemanje zakonov, ki v bistvu nimajo podpore potrebne večine v parlamentu.
Da bi to ne izgledalo tako, sedaj želijo onemogočiti obstrukcijo parlamentarnih sej in zagotoviti avtomatsko podporo interpeliranim ministrom. S tem se želi postaviti občutek " nezmotljivosti" vlade, ki je v bistvu nobena poteza opozicije ne more "prisiliti" k razmisleku o drugačnih rešitvah problemov.
Enoumje, ki bi vodilo državo, je bilo že od nekdaj strah državljanov in stremljenje sedanje vlade k temu mi povzroča nemiren spanec.
Strinjam se, da so v osnovi ministri imenovani s strinjanjem koalicijskih partnerjev, a kasnejše delovanje ministrov, ne more biti vnaprej predvideno. Kajti gre za ljudi in ljudje se hitro obrnemo po vetru, če se bojimo, da nas bo kdo odstavil iz sedanjega družbeno-delovnega položaja. Vsaj nekateri, oziroma tisti, ki nimajo lastne hrbtenice. In v kolikor se to zgodi, mora obstajati varovalka, ki tudi koalicijskim partnerjem omogoča glasovanje za nezaupnico.
Obstrukcij sej nikoli nisem zagovarjal. A namesto, da bi se v vladi resnično konstruktivno potrudili, da do takšnih dejanj ne bi prišlo, se raje lotijo tega s postavljanjem notranjih pravil. Dejstvo je, da ima koalicija tudi brez glasov DeSUS-a dovolj moči, da sprejme določene zakone. A dejstvo je tudi, da se brez prisotnosti poslancev na sejah parlamenta, ne more odločati o zadevah. Tak prijem je res skrajni ukrep, a kaže tudi na to, da vsi ostali poizkusi, poiskati večini ustrezno rešitev, očitno v koaliciji ne delujejo.
Pokazalo se bo koliko velja beseda DeSUS-a, koliko imajo lastnega ponosa in zdravega razuma. Upam pa, da se kljub nedvomnim pritiskom, ne bodo uklonili in se pustili vpreči v voz namesto da bi bili eden izmed enakih.
Torej da bi bili voznik in ne konj.
Tako je na obzorju razprava o postavljanju pravil, kaj se v koaliciji sme in kaj ne. Gre predvsem za "ukrotitev" najmanjše vladne stranke DeSUS, ki tu in tam izstopa zaradi svojega nestrinjanja s vsebino predlaganih zakonov. Precej neobičajno se mi zdi, da se, v demokratičnem svetu, kjer je zagovarjanje lastnega prepričanja osnovno demokratično vodilo, želi postaviti okvirje obnašanja oz. odločanja, znotraj katerih se lahko giblje politična stranka, ki je v koaliciji. Nesmisel. Namesto, da bi iskali kompromisno rešitev, s katero bi mogoče bila vsaj delno zadovoljna tudi opozicija, se močnejšim vladnim strankam mudi v sprejemanje zakonov, ki v bistvu nimajo podpore potrebne večine v parlamentu.
Da bi to ne izgledalo tako, sedaj želijo onemogočiti obstrukcijo parlamentarnih sej in zagotoviti avtomatsko podporo interpeliranim ministrom. S tem se želi postaviti občutek " nezmotljivosti" vlade, ki je v bistvu nobena poteza opozicije ne more "prisiliti" k razmisleku o drugačnih rešitvah problemov.
Enoumje, ki bi vodilo državo, je bilo že od nekdaj strah državljanov in stremljenje sedanje vlade k temu mi povzroča nemiren spanec.
Strinjam se, da so v osnovi ministri imenovani s strinjanjem koalicijskih partnerjev, a kasnejše delovanje ministrov, ne more biti vnaprej predvideno. Kajti gre za ljudi in ljudje se hitro obrnemo po vetru, če se bojimo, da nas bo kdo odstavil iz sedanjega družbeno-delovnega položaja. Vsaj nekateri, oziroma tisti, ki nimajo lastne hrbtenice. In v kolikor se to zgodi, mora obstajati varovalka, ki tudi koalicijskim partnerjem omogoča glasovanje za nezaupnico.
Obstrukcij sej nikoli nisem zagovarjal. A namesto, da bi se v vladi resnično konstruktivno potrudili, da do takšnih dejanj ne bi prišlo, se raje lotijo tega s postavljanjem notranjih pravil. Dejstvo je, da ima koalicija tudi brez glasov DeSUS-a dovolj moči, da sprejme določene zakone. A dejstvo je tudi, da se brez prisotnosti poslancev na sejah parlamenta, ne more odločati o zadevah. Tak prijem je res skrajni ukrep, a kaže tudi na to, da vsi ostali poizkusi, poiskati večini ustrezno rešitev, očitno v koaliciji ne delujejo.
Pokazalo se bo koliko velja beseda DeSUS-a, koliko imajo lastnega ponosa in zdravega razuma. Upam pa, da se kljub nedvomnim pritiskom, ne bodo uklonili in se pustili vpreči v voz namesto da bi bili eden izmed enakih.
Torej da bi bili voznik in ne konj.
