Zgodil se je narod

Dogajajo se družbene spremembe. Spremembe, katerih namen je vzpostavitev pravične ureditve, ki bo služila narodu. Narodu, ki je prišel na ulice, da pove česa noče. Čas volitev bo pokazal kaj hoče.

Oblastniki se oklepajo utvare, da jih je izvolil narod. Ne. Izvolila jih je večina tistih, ki so prišli na volišča.

Narod pa smo vsi, stari, mladi, volilni upravičenci in tisti, ki bodo še postali. Narod smo ljudje, ki si zaslužimo pravično vodenje skupnega premoženja. In pod skupno premoženje pojmujemo državo.

Dejanja oblastnikov so dnevno na preizkušnji. In pravica naroda je, da izrazi svoje (ne)strinjanje. Mandat ni obdobje, kjer se lahko počne kar se želi. Mandat je obdobje, kjer se počne kar se je obljubilo.

Da ljudje ne verjamemo zapisanim predvolilnim obljubam je rezultat preteklih razočaranj. A tudi ljudje bomo morali začeti ponovno zaupati v ljudi, ki se bodo pripravljeni boriti v političnih krogih za boljši jutri vseh. Dati priložnost novim obrazom, ker starim očitno več ne zaupamo.

Odgovorni si morajo priznati za kaj se zavzemajo. In če je to v nasprotju z dobrobitjo naroda, naj odstopijo. Ljudje si moramo priznati, kaj želimo. In če so želje v nasprotju z dobrobitjo naroda, jih je potrebno spremeniti.

Nasilje rodi zgolj nasilje. In v nasilju ni boljšega jutri.

Zato preudarno, odločno in miroljubno stojmo za stališči, ki stremijo k ustvarjalni prihodnosti. K prihodnosti, kjer tlakovci služijo okrasu mesta in ne njegovemu uničevanju. Kjer policijski ščiti, čelade in solzivci služijo varovanju pred nasiljem in ne njegovem spodbujanju. Kjer pravo služi pravičnosti in ne njenemu izigravanju.

MI SMO DRŽAVA in DRŽAVA SI TO ZASLUŽI.

Dejanja so bistvena, ne ljudje ki jih izvajajo

V časih, ko je razširjeno nezadovoljstvo z lokalno/državno oblastjo, se pojavljajo pobude za zamenjavo oblastnikov. Ponekod celo brez predstave KDO bi naj bil boljši, samo da teh, ki so sedaj, ne bo več treba prenašat. Oblastniki (in tisti, ki bi to želeli biti) veliko govorijo, obljubljajo, a na koncu VEDNO štejejo zgolj dejanja.

Nihče ne (in nikoli ne bo) dal podpore ljudem z idejami o varčevanju in novem zadolževanju kot edinemu načinu izhoda iz krize. Oblastnikom, ki s policijskim nadzorom obljubljajo večjo družbeno varnost. Oblastnikom, ki z varčevanjem na račun navadnega človeka, odplačujejo dolgove, ki so jih ustvarili tajkuni in oblastniki prejšnjih mandatov.

Zadolževanje za odplačevanje starih dolgov ne prekine začaranega kroga.

Zadolževanje za  potrebe investicij, ki ustvarjajo nove prihodke (delovna mesta), je edini odgovor na prekinitev trenutne krize. Finančne in družbene.

Pogosto se pozablja na dejstvo, da prenos oblasti prinaša stroške (volitve) (ki si jih ne želimo privoščit), izgubo časa, ki bi ga bilo koristneje porabit za uvajanje razvojnih sprememb. V sedanji ureditvi vsaka sprememba oblasti odnese milijone in vsaj 6 mesecev časa. Denarja več ni, ura je že odbila 12.

Ne zanima me KDO je na oblasti. Zanima me KAJ in KAKO dela, za razvoj družbene blaginje. VSAK je sposoben VSEH dejanj.

Želim dejanja, ki spodbujajo razvoj okolju prijaznih načinov pridobivanja dobrin kot so hrana in energija. Samooskrba in zelena energija sta zgolj eni izmed idej.

Želim dejanja, ki ustvarjajo nova delovna mesta, razvojno perspektivo novim generacijam ter varnost starejšim.

Želim dejanja, ki spodbujajo osebno izražanje v sklopu kulturnih dogodkov.

Želim dejanja, ki ustvarjajo normalne pogoje za osamosvojitev mladih, ustvarjanje družin in skrb za prihodnje generacije.

Želim dejanja, ki skrbijo za zakonsko predpisan red na način, ki spodbuja njegovo spoštovanje. Kjer je življenje v okviru zakonov nagrajeno.

Želim oblastnike, ki se zavedajo da smo LJUDJE država/občina in da z našim premoženjem zgolj upravljajo in si ga ne morejo in ne smejo lastiti.

Želim oblastnike, ki se zavedajo, da zapisano niso želje temveč ZAHTEVE in PRAVICE družbe.

Za boljšo prihodnost vseh.

Varčevalni ukrepi DA, a za ohranitev dostojnega življenja

Pred sprejetjem so varčevalni ukrepi, ki bi naj rešili javne finance in s tem državo iz finančnih težav, v katerih se je znašla. Da so ukrepi potrebni je jasno že vsem, da je za dosego cilja potrebno ubrati uravnoteženo finančno obremenitev, pa očitno ne. Imamo predloge ukrepov, ki posegajo v finančno stabilnost dela prebivalstva, ki že sedaj živi na robu dostojnega življenja.

In ker zagovorniki predlaganih ukrepov pozivajo nasprotnike naj predlagajo boljše ukrepe, je moj takšen:

Vsem, ki so financirani iz državnega proračuna, se za določeno obdobje, omejijo mesečna izplačila na neto vrednost 1000 evrov. Hkrati se vsem, ki se jim s tem ukrepom odvzame del finančnih prilivov in imajo najete bančne kredite v državnih bankah, za enako obdobje sorazmerno znižajo mesečni obroki povračil kreditov.

Kako dolgo bo to obdobje naj izračunajo za to pristojni. Z omenjeno vsoto se da dostojno živeti in to bi moral biti cilj slovenske oblasti. S takšnim predlogom, bi v očeh javnosti imeli varčevalni ukrepi znatnejšo podporo.

Izračuni, ki temeljijo na uravnoteženi obremenitvi vseh prejemnikov državnih sredstev, MORAJO upoštevati tudi trenutno stanje v katerem se nahajajo ljudje. Absurdno je trditi, da mora prispevati vsak nekaj, če to pomeni, da se enim jemljejo drobtinice iz prepolnega krožnika, drugim pa drobtinice iz praznega krožnika. Cilj bi moral biti, da imajo VSI DOVOLJ. Ne šele po končani krizi, ampak v času, ko se skupaj prebijamo skoznjo.

Bolj humano je posamezniku z dohodki 3000€ za določen čas »odvzeti« 2000€, kot petdesetim s 600€ odvzeti 40€.

V časih, ko se varčuje, se mora vedno nekdo nečemu odpovedati. In najbolj smiselno je začeti pri luksuzu. In luksuz predstavlja vse kar omogoča več kot dostojno življenje. Dostojno življenje pa pomeni živeti v toplem domu ter imeti denar za hrano in obleko.

Verjamem, da je v interesu vseh, ki imajo (pre)več, da ohranijo takšen stil življenja. A hkrati se morajo zavedati, da se njihov način življenja financira prav iz žepov tistih, ki jih bodo, od oblasti predlagani varčevalni ukrepi, najbolj finančno prizadeli.

Absurd je pričakovati, da bodo ljudje ob varčevanju tudi enako ali celo več zapravljali. Gospodarstva se ne da in ne sme spodbujati samo z večjo potrošnjo odjemalcev. Gospodarstvo se mora spodbujati s ciljnimi investicijami, ki bodo omogočale celotnemu prebivalstvu večji blagor. Kakšne so te investicije naj ugotovijo pristojne službe, ki so za to financirane iz državnega proračuna.

S predlaganim ukrepom bo lažje preživeti vsem in hkrati se bo rešil finančni položaj države. Države, ki mora v prihodnje gospodarneje ravnati s svojimi prihodki in jih dejansko plemeniti in ne zapravlja.

Zakaj NE Acta?

Ker me skrbi, da bo nedavno podpisani sporazum ACTA, LEGALIZIRAL kršitve osnovnih človekovih pravic, kot je na primer pravica do zasebnosti.

Ker me skrbi, da bo ONEMOGOČIL SVOBODO delitve informacij in posledično idejnega razvoja.

Da ne bo pomote, podpiram sporazume in zakone, ki ščitijo avtorske pravice.

A NIKAKOR (!!!), nikakor ne podpiram predlogov kot je ACTA, ki bo z morebitno uveljavitvijo, GROBO posegla v življenje vsakega izmed nas.

Pod pretvezo ščitenja avtorskih pravic, bodo vladne in nevladne službe PRAVNO ZAVEZANE, da nadzorujejo vsebino informacij, ki se delijo med ljudmi.

Imele bodo PRAVNO PODLAGO, da brez utemeljenega suma o kakršnihkoli kršitvah prisluškujejo telefonskim pogovorom in pregledujejo vsebino elektronske pošte VSAKOGAR izmed nas.

V času gospodarske krize, ko je DELITEV ZNANJA in njegova nadgradnja bistvenega pomena za rešitev, lahko dobimo sporazum, ki bo omejeval prav to. Kajti vsakršna neodobrena delitev informacij, ki so vsaj delno last nekoga drugega, bo kaznovana. Vse pod pretvezo ščitenja avtorskih pravic.

Ali ni že dolgo jasno, da so interesi kapitala pripeljali svet v situacijo v kakršni je? Ali ni že dovolj jasno, da kot družba, ne bomo dosegli napredka z omejevanjem informacij, ki so na razpolago.

VSEM je jasno, da je takšno omejevanje v interesu peščice ljudi, ki kujejo ogromne dobičke s trgovino informacij, ki bi koristile vsem. Tudi tistim, ki si jih ne morejo privoščiti.

Menim, da gre za prelomen trenutek, ko mora civilna družba JASNO pokazati, da ne dovoli poseganja v PRAVICO DELITVE. Kajti le s SVOBODNO IN NEPROFITNO delitvijo VSEGA bomo dosegli resnično družbeno pravičnost.

Je to državotvorno?

V zadnjem času se veliko uporablja izraz »državotvornost« in »volja volivcev«. Predvsem s strani političnih veljakov izvoljenih na predčasnih volitvah. Trditve, da so in bodo vsa njihova dejanja državotvorna, so se pri nekaterih izkazale jalove.

V državi imamo negotovo gospodarstvo, ki nujno potrebuje finančno-davčne usmeritve, ki bodo nakazovale, kam želi ta družba. Zaradi politične nejasnosti imamo padajoče mednarodne bonitetne ocene, ki dražijo najemanje državnih kreditov potrebnih za finančno izboljšanje stanja v državi. Imamo družbo, ki potrebuje jasno sliko, kdo in kako bo vodil državo na podlagi podane volje na predčasnih volitvah.

Na drugi strani imamo izvoljene poslance, ki se ne morejo sprijazniti z voljo ljudstva. Ki ignorirajo procese odločanja o vodenju političnih funkcij kot so predsednik državnega zbora in mandatarja za sestavo vlade. Ki posredno ignorirajo predloge predsednika države, ki je edini v tej državi neposredno izvoljen s strani volivcev in ima posledično najvišjo avtoriteto kot predstavnik volje ljudstva.

Imamo stanje, kjer se spodbuja nezadovoljstvo volivcev, kjer se spodkopava zaupanje v smiselnost volitev, kjer se spodkopava zaupanje v politiko in njeno pripravljenost spremeniti stvari na bolje.

Imamo stanje, kjer se gostilniško sprejemajo odločitve, ki vplivajo na celoten narod. Imamo stanje, kjer je vsem jasno, da je potrebna stabilna vlada, a večina v parlamentu za to ni pripravljena storiti ničesar, še anonimno glasovanje o mandatarju je zanje preveč. Imamo stranke, ki nosijo v svojih imenih in političnih programih izraz »demokracija«, a je že njihovo interno delovanje vse prej kot to. Imamo poslanke in poslance, ki ne upajo izraziti lastnega mnenja, kot smo ga izrazili volivci na volitvah.

Res je: za spremembe je potreben pogum. Za demokracijo je potrebna svoboda. In ker to manjka v političnem vrhu je njegovo delovanje vse prej kot državotvorno.

Praktično ali teoretično znanje

Nekoč je družba temeljila na fizičnem delu, kjer so se življenjski izzivi premagovali s praktično realizacijo idej posameznikov, skupine ali družbe kot celote. Bil je čas industrijske evolucije, ki je dokazala, da je človeško bitje sposobno opravljati delo na zahtevnejših nivojih kot »zgolj« metanjem sulic in kamenja. Bil je čas družbenega razcveta, katere sadove še danes uživamo.

Prišla je elektronska doba, ki je spremenila tok ustvarjanja. Mnoge je premamila in zavedla v prepričanje, da je zgolj znanje dovolj za dosego napredka. Da je zgolj širjenje mentalnih obzorij dovolj za osebnostni razvoj posameznika. Kjer je prevladalo mnenje, da »če poznaš dietno teorijo lahko že shujšaš«. In sedaj pobiramo sadove takšnega načina življenja.

Imamo množico izobraževalnih ustanov in programov, ki konstantno proizvajajo kopico teoretikov, ki o procesu praktične izvedbe nimajo pojma. Pa bodo dejali, da to ni njihova skrb, da to ni njihovo področje, da je to področje delavcev, ki naj zgolj realizirajo njihove ideje. Drži a kvalitetne in realne ideje nastanejo kot rezultat praktičnih izkušenj – torej od kod jih bodo črpali? Knjig in zapisov ali iz izkušenj žuljev svojih delavcev?

In pol nastane gospodarska kriza, ki je posledica prav takšnega razmišljanja, kjer je prepričanje, da je manipulacija teorije dovolj za napredek. Napredek ni da si napolniš TRR, kupiš avto, stanovanje…napredek je soustvariti realno okolje, ki bo tudi tebi nudilo vse našteto. Tako imamo kopico lizingov, kreditov, posojil takšne in drugačne vrste, vse se vrti okoli elektronskih številk na bančnih računih, vse je tam nekje v oblakih (bi rekla stara garda delavcev).

Živeti v oblakih je bilo že od nekdaj za sanjače usodno. Sedaj se zgolj imenujejo področni strokovnjaki.

Tako imamo vodje uprav, ki nimajo pojma, kdo in kako dela v firmi, ki jo vodijo. Ne vedo, ne razumejo in ne želijo razumeti, da njihove odločitve vplivajo na življenja ljudi in ne zgolj na številke na TRRju. Ne gre več za uspešnost na področju praktične realizacije ampak za hitro doseganje teoretičnih rezultatov, ki se potem odražajo v napol lastniških imetjih podprtih s finančnimi orodji naštetimi malo prej (lizing ipd.).

Tako propadajo firme, praktiki ostajajo brez dela, medtem ko teoretiki prosto poslujejo dalje, pač nekje drugje, kjer je klima za njihovo manipulacijo z informacijami primerna.

Včasih je veljalo, da je vrednost na strani praktičnega znanja, danes velja, da je vrednost na strani količine informacij, ki jih imaš. In tu se je zalomilo. Informacije imeti je koristno, v kolikor jih znaš s praktičnim znanjem prenesti na nivo dejanske realizacije. Namesto tega je informacijska manipulacija postala poslovni dosežek N°1.

Špekulacije, manipulacije, zavajanja, pretvarjanja so vse vzrok za družbeno situacijo v kateri se nahaja svet. Kjer se zatiska oči pred realno situacijo češ »se bomo dogovorili kako naprej.« Medtem pa delovni ljudje crkujejo od brezdelja in brez osnovnih dobrin za preživetje.

In da je to postala že skoraj narodna folklora je rezultat medijskega poročanja, kjer se objektivno objavljajo novice o delu voditeljev držav in podjetij. Kjer se prikazujejo prihodi na srečanja v velikih avtomobilih, v brezhibnih oblekah, z nasmeški iz plakatov. Kjer se prikazuje poležavanje podjetnikov na luksuznih jahtah z bančnimi računi v davčnih oazah. Vse z nekim subtilnim namenom prikazovati nepravičnost delitve dobrin, ki jih ustvarjamo vsi.

A to ni dovolj!!

Potrebno je prikazovati rezultate posameznikov – kot je bil primer podjetja Pipistrel. In verjamem, da to ni edini primer, a se iskreno povedano ne spomnim nobenega drugega, ker jih skozi poročanje medijev premalo opazim. Tako se ustvarja prepričanje da je poležavanje v luksuzu rezultat teoretičnega znanja, ki ga je prav in koristno manipulirat za lastno korist. In kam to vodi? Da se že sedaj po hrano na Rdeči križ vozijo ljudje z Mercedesi, ker so izgubili občutek kaj je potrebno za preživetje in kaj je luksuz.

Vsi se zavedamo, da so vsi ti avtomobili in obleke in jahte plačani z znojem ljudi, ki jih ti ljudje vodijo. In OK ni problem v tem da si privoščijo, problem je ker si privoščijo še preden si lahko privoščijo tudi ljudje, ki so sozaslužni za imetje, ki se je ustvarilo – s tem samo šopajo »hrano v lastna usta« medtem ko preostanek shirano gleda njihovo nažiranje.

S pretvezo da je treba ustvariti več, da bomo imeli vsi, teptajo osnovne delavske pravice in človekovo dostojanstvo vse zavito v manipulativno resnico češ »kriza je, bo treba nekaj spremenit«. Seveda bo treba spremenit, a ne dela temveč način razmišljanja. Delo je privedlo do ogromnega bogastva, ki ga ima peščica, stil razmišljanja pa je privedel do tega, da sadove svojega dela ne uživamo vsi.

Tako da dokler se dejansko ne bo dal politikom in direktorjem v roke »kramp in lopata, žemlja in kozarec mleka za malco« ne bomo videli napredka v cvetočem gospodarstvu, ki hkrati crkuje ker mu isti ljudje na drugi strani »spuščajo kri« zato, da se imajo lahko sami lepo.

In ja ne zgolj pljuvat in kazat s prstom kdo je kriv – to vemo sedaj že vsi. Uporabimo raje znanje, katerega so leta in leta izkoriščali DRUGI, da ustvarimo svet v katerem bomo imeli nekaj od tega VSI.

Danes je nov dan, čas je, da ga začnemo živeti

Pa so prve predčasne volitve za nami. Kot kažejo rezultati bo vodenje države v naslednjem mandatu po sestavi pestro. Verjamem, da tudi po odločitvah, ki jih bo potrebno sprejeti.

Upam in navijam za to, da bo tokrat prevladal zdrav razum in zavedanje, da zgolj vlada ne nosi odgovornosti za napredek države, ampak tudi konstruktivna opozicija.

Časi so takšni, da je potrebno zdaj SKUPAJ veslat v eno smer in ta je zgolj naprej za boljši jutri.

Potrebna bodo odrekanja na vseh nivojih, potrebni bodo kompromisi v vseh in med vsemi »tabori«, potrebna bo sloga kot je Slovenci še nismo doživeli (pozabimo plebiscit, sedaj gre dejansko za preživetje te in generacij, ki še pridejo).

SEDAJ je čas, da se SKUPAJ postavijo zdravi temelji, na katerih bomo lahko VSI gradili za skupno dobro.

Naj bo zdrav razum VSEH odprt za sprejemanje ukrepov, ki so neizbežni. Naj bodo srca VSEH odprta za posluh težav sočloveka. In naj bo volja VSEH pripravljena za sodelovanje in udejanjanja najboljših rešitev.

Verjamem, da kot družba zmoremo. Verjamem, da je čas zrel, da si to dokažemo. Verjamem, da smo kot posamezniki pripravljeni delati za dobro vseh.

Danes je nov dan, čas je, da ga začnemo živeti.

Novi koncepti na zdravih temeljih preteklih izkušenj

Pri iskanju družbeno-politične ureditve, ki bo vodila iz trenutnega stanja, človeku ni treba negirati zdravih osnov obstoječega sistema. Skozi zgodovino časa, je človeštvo namreč iskalo vedno boljše rešitve za dobro življenja vseh, tako da osnove so, vprašanje je ali je človek pripravljen zanje.

Vsak sistem ali ureditev se da prikrojiti peščici, ki sčasoma obvladuje večino – kar se je zgodilo z »demokratičnim« kapitalizmom.

Kapitalizem kot tak ima tudi dobre lastnosti, kot na primer politiko »odprtega trga«, kjer se ponudba prilagaja povpraševanju. Trenutni sistem je to razmerje obrnil (torej ponudba kroji povpraševanje) – zato imamo kopico luksuznih izdelkov, ki gredo v nič, ker večina nima potrebe po njih (ali si jih ne more privoščiti), hkrati pa imamo pomanjkanje osnovnih dobrin po primernih cenah, ki jih posameznik potrebuje za dostojno življenje. Ljudje tako, da bi potešili »potrebo« po več in boljšem, gredo sčasoma »čez trupla«. Hkrati posameznik izgublja pregled nad dejanskimi potrebami, saj verjame v potrebe, ki jih ustvarjajo ponudniki (beri: brez tega izdelka ti ne bo šlo dobro).

Zato še enkrat poudarjam, sistemi so v osnovi dobro zastavljeni, ljudje smo tisti, ki jih pokvarimo do neprepoznavnosti.

Urediti lastni koncept potreb in želja, je to kar v osnovi potrebuje človeštvo. Ko bo prevladalo razumevanje, da na svetu nismo za to, da egoistično kopičimo materialne dobrine, ki jih za dejansko preživetje ne potrebujemo, bo trenutek za nov začetek. Ko bo prevladalo razumevanje, da za lastno dobro poskrbiš zgolj z dejanji, ki ustvarjajo splošno dobro, bo čas za nov začetek.

Zgolj želja po "pravičnejši" razdelitvi dobrin, brez zdravega razumevanja potreb, ne bo vodila v boljši jutri.

Tako da ohranimo zdrave temelje iz izkušenj preteklih generacij in začnimo graditi na sebi in svojih pogledih na svet.

Ideje družbeno-politično-pravne evolucije

V duhu potreb po spremembi družbene-politične-pravne ureditve sem spisal sledeče. Da se ne bo reklo, da so zgolj želje brez idej kako bi naj bilo. ;)
Zeleni tekst predstavlja argumente predlogov.

Zadeva seveda ni dokončna, ker ideje prihajajo sproti.

OSNOVA:

Vsem državljanom, ki zanj zaprosijo, se zagotavlja osnovni temeljni dohodek pod pogojem, da opravljajo družbeno koristna dela preko registriranih društev, klubov ipd.. Kršiteljem se odvzame državljanstvo in s tem prenehanje pravic iz tega naslova. * s tem se omogoči osnovno preživetje posameznika, ki je hkrati vezano na opravljanje družbeno koristnih del - torej vsak s svojim delom prispeva k rasti in razvoju celotne družbe; s tem se ukine sistem pokojnin in pobrani prispevki na plače se namenijo za osnovni temeljni dohodek vseh;

Država krije stroške osnovnega zdravstvenega zavarovanja za vse državljane. Dodatno zdravstveno zavarovanje je stvar odločitve podjetij, ki jih plačujejo v sklopu prispevkov. Podjetja, ki plačujejo dodatno zdravstveno zavarovanje prejmejo davčno olajšavo v višini vrednosti dejansko izplačanih prispevkov za dodatno zdravstveno zavarovanje.

Družbena - podjetniška odgovornost:

1. Upravljavci in lastniki podjetij odgovarjajo s vsem svojim premoženjem za škodo nastalo v primeru škodljivega ravnanja, katere rezultat je stečaj podjetja. * s tem se dodatno spodbudi odgovoren odnos upravljavcev/lastnikov do uspešnega delovanja podjetja.
   
   
2. Člani upravnih, nadzornih odborov kakor tudi računovodje in knjigovodje odgovarjajo v enaki meri za storjeno škodo podjetja katerega vodijo. * osebe s kakršnimkoli vpogledom v poslovanje so soodgovorne za preprečitev oz. javno obveščanje o morebitnih družbeno škodljivih poslovnih potezah podjetja – javno opozarjanje na škodljiva dejanja vodstva so osnovni pogoj za morebitno kasnejšo oprostitev odgovornosti npr. propada podjetja;
   
   
3. V primeru stečaja se krivcem stečaja odvzame, v času delovanja podjetja, pridobljena lastnina do višine vrednosti, ki bi jo pridobili kot povprečen delavec propadlega podjetja – lastnina krivcev ni vezana na državo v kateri je prišlo do stečaja podjetja;. Sredstva pridobljena iz tega naslova se primarno porabijo za poravnavo obveznosti do zaposlenih propadlega podjetja. * s tem se prepreči odliv finančnih sredstev iz države v katero spada; vzpostavi se enakost med vsemi nekdaj zaposlenimi; vzpostavi se sistem finančne/lastniške odgovornosti delovanja posameznika (npr. direktorja podjetja); vzpostavi se enakomerna razporeditev imetja med vsemi vpletenimi in prepreči kopičenje imetja;
   
   
4. Velja za podjetja, ki obstanejo kljub slabemu vodenju: Odgovornim se v primeru dokazanega škodljivega delovanja v podjetju odvzame lastnina ustvarjena v času vodenja podjetja do višine vrednosti, ki bi jo pridelal povprečen delavec istega podjetja – lastnina krivcev ni vezana na državo v kateri je storjeno kaznivo dejanje; Zasežena sredstva se namenijo za sofinanciranje razvojnih programov podjetja - v kolikor teh ni, se sredstva namenijo za sofinanciranje razvojnih programov drugih podjetij v državi; * s tem se ustvari denarni fond namenjen za sofinanciranje družbeno odgovornih razvojnih idej podjetij in posameznikov; s tem se vzpostavi finančna/lastniška odgovornost vodilnih;
   
   
5. Denarne nagrade za dobro poslovanje se izplačajo vsem zaposlenim v podjetju v enakem znesku. Denarne nagrade za uspešno vodenje podjetja se ukinejo. *sposobnost uspešnega vodenja je namreč osnovni pogoj, da nekdo sploh sme vodit podjetje; k uspešnemu delovanju podjetja prispevajo vsi in se v tem poslovnem pogledu ne dela razlik med čistilko in direktorjem;
   
   
6. Osebam z dokazanim kaznivim dejanjem družbeno škodljivega podjetništva, se doživljenjsko prepove (so)lastništvo ali kakršnakoli oblika (so)upravljanja drugega podjetja. V času dokazovanja morebitne krivde se prav tako zamrzne omenjena pravica. * s tem se prepreči prelivanje sredstev v »nova« podjetja z istimi lastniki; prav tako se prepreči neodgovorno podjetniško eksperimentiranje posameznikov;

Pravni red:

Celoten trenutni pravni red se ukine in nadomesti z novim, ki temelji na:

1. Osnova je ustava oz. osnovne človekove pravice.
   
   
2. Predpisane kazni kaznivih dejanj so nedvoumne (npr. 5 let in ne več npr. 1-5 let), brez možnosti pomilostitve, ali pogojnega kaznovanja. Kazen se prestaja v zaporu, hkrati kaznovani opravljajo družbeno koristno delo, ki je vezano kot protiutež storjenega kaznivega dejanje. * npr. direktor propadlega podjetja pomaga pri delih Zavoda za zaposlovanje; povzročitelj prometne nesreče sodeluje pri rehabilitaciji poškodovanih v prometnih nesrečah (npr. v društvih ki pomagajo trajno poškodovanim osebam);…
   
   
3. Opravi se pregled celotnega imetja posameznika (tudi tuji bančni računi in fizično imetje v tujini). Lastniki so dolžni predložiti dokazila legalnega in moralno/etično nespornega načina pridobitve imetja. V nasprotnem primeru se posameznika razlastnini do vrednosti, ki zagotavljajo osnovno preživetje. * vsaka pridobitev lastnine s povzročitvijo škode drugi osebi se šteje za sporno; Pridobljena sredstva se namenijo za sofinanciranje družbeno razvojnih projektov.
   
   
4. Državljanstvo prejmejo posamezniki, ki so bili v preteklosti nekaznovani oz. so prestajali zaporno kazen do 2-eh let.
   
   
5. Obtožencem se sodi tudi v njihovi odsotnosti. Torej odpade možnost preložitve obravnave/sojenja v primeru zdravstvenih ali drugih razlogov odsotnosti (to se ne upošteva za obravnave pri katerih je vnaprej predvideno pričanje obtoženega).
   
   
6. Neupravičena odsotnost odvetnika se kaznuje z odvzemom proporcionalnega deleža vrednosti končnega plačila odvetnika – denar se nameni žrtvam dokazanega kaznivega dejanja oz. se povrne oproščenemu obdolžencu.
   
   
7. Očitno zavlačevanje postopkov sojenja se kaznuje z odvzemom odvetniške/sodniške licence.
   
   
8. Ustanovijo se hitra sodišča, ki kot primarne obravnavajo postopke gospodarskega kriminala.
   
   
9. Prednostno se obravnavajo postopki glede na težo očitanega kaznivega dejanja.

Poslanci:

1. Ukine se prejemanje plačnega nadomestila po prenehanju opravljanja poslanske funkcije. Pravica prejemanja temeljnega osnovnega dohodka se za bivše poslance aktivira po preteku 1 leta od prenehanja opravljanja funkcije poslanca. * »prvi med enakimi« pred nastopom funkcije predstavnika ljudstva, kot tudi po prenehanju opravljanja omenjene funkcije. Glede na višino prejetih zneskov v času opravljanja poslanske funkcije si namreč lahko posameznik prihrani znesek finančnih sredstev potrebnih za premostitev obdobja do naslednje zaposlitve – pomeni da prejemanje osnovnega temeljnega dohodka v primeru bivših poslancev začne veljati po preteku 1 leta od prenehanja opravljanja omenjene funkcije;

Zakaj je kandidatura Jankoviča trenutno slaba poteza

S vstopom Zorana Jankoviča na državni politični prostor se je pojavilo novo »močno« ime, ki bo krojilo usodo države. Vprašanje, ki se mi osebno postavlja je ali je čas primeren za to?

Prav je, da se posamezniki, ki so s svojim dosedanjim delom dokazali sposobnost uvajanja napredka, podajo na raven vodenja države. In vsekakor v kriznih časih družba potrebuje sposobne ljudi, a vprašanje je tudi ali je družba pripravljena na njih? Ali pa še vedno vidijo v »starih« obrazih več potenciala?

Osebno sem prepričan, da trenutna družba potrebuje lekcijo ponovnega vodenja Janeza Janše, z namenom, da se podre še zadnji steber konstante, v katerem vidi večina tistih, ki dejansko gredo na volitve, odrešitev iz trenutne situacije. Kajti to družbo očitno izučijo zgolj trde lekcije in z zavrnitvijo prepotrebnih sprememb, ki jih je predlagala vlada ki odhaja, so odprta vrata zadnjemu dejanju tragikomedije imenovane slovenska (politična) tranzicija.

Ne verjamem namreč, da bodo znani obrazi prejšnje (torej Janševe) in najverjetneje nove (tudi Janševe) vlade uspeli obrniti potek dogodkov v Sloveniji na bolje. Če jim je namreč v času gospodarske rasti uspelo ustvariti več javnega dolga (torej primanjkljaj), upravičeno dvomim, da jim bo uspelo ustvarit presežek v času recesije. Torej bo situacija šla zgolj na slabše. S tem se bo podrla še zadnja teorija vseh, ki govorijo: »ko bo Janša bo pa bolje«.

Po njegovem ponovnem fijasku bi (bo) bil čas za nove, sposobne obraze, ki bodo dejansko imeli možnost sestaviti vlado in sodelovati z opozicijo, ki bo sestavljena iz ljudi, ki se ne bodo ukvarjali s tem »ali potrebujemo Patrie in vladno letalo« temveč o tem kako potegniti voz iz blata in ga popeljati v svetlejšo prihodnost.

Druga »težava« je v tem, da bo s vstopom Jankoviča, volilna kampanja spet pretežno temeljila na obtoževanju starih grehov(*), praznih floskulah, ter nadigravanje močnih egov. V celotnem procesu pa se bodo izgubili KONKRETNI predlogi KAKO bodo vodili zadeve bolje in KAKO bodo ustvarjali nova delovna mesta etc.. Tako bomo spet volili na podlagi tega kdo je komu bolj všeč, kdo ima po mnenju posameznika manj masla na glavi, namesto da bi na podlagi tega kdo ima KONKRETNE, ARGUMENTIRANE predloge predvidenih ukrepov. Da predlogi ukrepov ne bodo po volji večine je jasno vsem, zato jih v predvolilnem boju niti ne pričakujem (ker so referendumi dokazali, da večini na jasno, da je prelaganje sprememb izguba časa).

Če se pa zgodi čudež in Jankovič dobi večino in sestavi vlado, bo še vedno Janša&co. toliko močna opozicija, da bodo vsi predvideni ukrepi »minirani« z »vsemi razpoložljivimi sredstvi« (kot se politiki radi izrazijo, ko odločitve niso po njihovi volji – beri: bomo imeli referendum na stroške ljudi, ki že tako nimajo od proračuna skoraj ničesar).

(*)Politika je tako resda dobila novo ime, a hkrati nov arzenal za vse, ki z izigravanjem naivnosti ljudi vedno znova sedejo v poslanske klopi.

Tako da vsem »veselo« spremljanje predvolilne farse in se vidimo na naslednjih volitvah.

---------------

če se ne zgodi nič od zapisanega in se s starimi/novimi obrazi dejansko uvedejo spremembe na bolje, začnem (ponovno) verjet v Dedka mraza in Božička;

Titova ali Bajukova cesta

Ustavno sodišče, ki je v Ljubljani prepovedalo poimenovanje ceste po nekdanjem Jugoslovanskem državniku Josipu Brozu Titu, je sprožilo odzive političnih sredin.

V Sloveniji je že od njene ustanovitve »problem« z različnimi pogledi na zgodovinska dejstva. In včasih se upravičeno postavlja vprašanje zdravega razuma posameznikov in tokratne izjave nekaterih so res »eksoti«.

Tako se zunajparlamentarna politična stranka NSi, kot pobudnica ustavne presoje primernosti tovrstnega poimenovanja, strinja z odločitvijo sodišča in vidi v tem potrditev, da je bil »Tito zločinec« (Ljudmila Novak, Večer 5.10.2011). Da gre za zmago demokracije nad poveličevanjem totalitarizma (v času katerega je deloval Tito). In da naj raje cesto poimenujejo po nekdanjem voditelju NSi Andreju Bajuku.

Človek se resno vpraša kakšni so kriteriji teh ljudi za tovrstna primerjavo. Ne poveličujem ali odobravam VSEH dejanj posameznikov, a DEJSTVO ostaja, da je Tito vodil narodno osvobodilni boj na strani ZAVEZNIKOV v času 2.svetovne vojne, da je vodil skupno državo mnogih narodov, ki so jo sestavljali milijoni posameznikov – in to skoraj 30 let v času, ko se je svet ponovno sestavljal po grozotah svetovne vojne. DEJSTVO ostaja, da so to bili časi, ki so potrebovali karizmatično osebnost kova maršala Tita, ki je v turbolentnih časih znal voditi politiko države – katere korenine ima tudi sedanja »samostojna« Slovenija. Jugoslavija je bila DOMOVINA naših staršev in starih staršev ter zibelka tega kar imamo danes – »neodvisne« slovenske države.

S vsem spoštovanjem do g. Bajuka menim, da se ga ne more postavljati ob bok maršala Tita. Pa ne ker bi bil g. Bajuk ne vem kak svetovljan, ampak ker njegova državniška dela ne segajo v isto galaksijo kot Titova. Če človek vodi parlament 7 mesecev in živi v državi cca. 10 let, ga RES ne moremo postavljati v vrednostni okvir z maršalom Titom (če ti ni jasno zakaj, preberi še enkrat prejšnji odstavek).

In ja, če bi v času Tita (ko je bil totalitaristični sistem vladanja) delovala demokracija, kot jo predstavlja politika sedanjega časa - ko imamo finančno, gospodarsko, družbeno krizo – bi nedvomno ne bilo Slovenije, še manj Evrope ali sveta kot ga poznamo danes. Tako da ne zlivat gnojnice na preteklost iz katere obstoja smo zrastli mi VSI in hkrati poveličevat trenutne »demokracije« kot splošno dobre opcije demokratične ureditve. Krizni časi v Titovem času so potrebovali »trdo« roko vladanja, ker kaj se zgodi z demokratičnim načinom vnašanja sprememb v kriznih razmerah, je dokazala Pahorjeva vlada, kjer je vsak nasprotnik z »močjo« demokratičnega odločanja zahteval referendum in vrgel prepotrebne milijone denarja skozi okno (pa ne bom o tem, ker bi bil članek predolg).

V glavnem – dajte politični in sploh družbeno prepoznavni obrazi resno razmislit ali vaše izjave vodijo v boljšo prihodnost sedanje družbe in se raje posvečajte trenutno RES POMEMBNIM vprašanjem reševanja trenutne krize. Drugače boste v političnem okolju vedno ostali zunajparlamentarna stranka, v družbenem pogledu pa prekopani dinozavri.

Dovolj komedij, dram, grozljivk in trilerjev – tega imamo iz Hollywooda dovolj

Gospodarska in družbeno-življenjska situacija je pripeljala svet do vrelišča. Sistemi, ki so umetno vzdrževali dosedanje stanje, so končno začeli odpovedovati in čas za spremembe je pred vrati.

Da od tega nismo imuni Slovenci kažejo tudi razmere pri nas. Tako v političnem, gospodarskem kot civilnem življenju.

Potrebne so spremembe in potrebne so SEDAJ.

Ob gledanju in poslušanju mečkanj okoli sprejemanja političnih odločitev me mineva veselje do življenja in upanje v čim hitrejšo spremembo na bolje.

Dragi poslanci, tako vladni kot opozicijski, na zadnjih volitvah ste dobili mandat za vodenje te države (v vlogi kakršna vam pač pripada), tako da jo vodite, ne da jo »vozite po ovinkih na ravni, zgolj začrtani avtocesti«.

Apel vladi: minila so leta vladavine, ukrepi za spremembe morajo biti pripravljeni, izvedite jih. Odgovornost dobrega gospodarja je, da sprejme odločitve, ki so v dobro vseh četudi na način, ki vodi preko »demokratičnih »pravic«« (ja, dvojni narekovaji ker se oboje izkrivlja do nerazpoznavnosti). Demokracije je v zadnjem času pokazala svojo temno plat, saj s svojimi vzvodi upočasnjuje uvajanje podlag za spremembe. Tako imamo ogromno soočenj mnenj o že izdelanih predlogih – usklajevanje izdelave predloga nedvomno podpiram – naknadno se razpiše referendum, se porabi čas in denar za predstavljanje stališč na koncu pa preda odgovornost za spremembe na narod, ki vas mastno plačuje za opravljanje čisto drugega dela. Seveda vaša primarna naloga ni bila mišljena tako.

Libija, Egipt, Hrvaška in druge države z družbenimi vrenji za spremembe imajo skupni imenovalec in to je neučinkovito in neodgovorne ravnanja oblasti – biti avtokratski tiran ni nič bolje od mevžastega demokrata, saj oba delata škodo tistim, ki jih vodita – in državniki vodijo države, državo pa predstavljamo ljudje.

Pred nami so predlogi zakonov, ki bi naj spremenili zadeve na bolje: pokojninski (dosedanji ni edini – ne mečimo si peska v oči), zdravstveni, zakon o malem delu…bili so tudi takšni, ki niso bili sprejeti zaradi izkoriščanja pravice sklica referenduma – npr. zakon o javni RTV (kjer je na koncu o pravicah celotnega ljudstva odločala manjšina – medtem ko so si politiki obrisali roke odgovornosti).

PREDLOG: vlada ima mandat, narod želi rezultate. Podlago za spremembe predstavljajo sprejeti zakoni, kajti spremembe v glavah ljudi bodo vedno trajale dlje. Vsaka sprememba predstavlja negotovost ali bo res bolje, a če človek ne poizkusi, ne more vedet. In ne, ne zagovarjam brezglavega sprejemanja odločitev. Podpiram usklajevanje odločitev med socialnimi partnerji, podpiram demokratično soočanje mnenj tistih ZA in PROTI, podpiram javno obveščanje o dogajanju v zaključnih fazah sprejemanj. Vse ostalo je zgolj mencanje, nagajanje, zavajanje in izkoriščanje.

Če ste tako prepričani v svoj prav, argumentirano predstavite svoja stališča enkrat na javni RTV in tiskanih ter elektronskih medijih (vsi argumenti naenkrat). Nasprotujoči strani dovolite enako ob isti priložnosti – ne zapletajte se v razprave kaj bo, če bo, ko bo, ker vsaka poteza ima v končni fazi preveč neobvladljivih okoliščin in zatorej ne moremo za NIČ s 100% gotovostjo trditi kako bo.

Dajte predlog na glasovanje v parlament, kjer sedite ljudje plačani in odgovorni za sprejemanje državnih odločitev. V kolikor vam bo lažje, naj se vodijo javne evidence, kdo je volil za katero odločitev in te nato predstavljajte na naslednjih volitvah (kot rezultat dosedanjega dela, ki naj bo ZGOLJ PODLAGA za predloge v prihodnje – prihodnost se namreč prehitro pozabi ob novih volitvah).

Pravico do sklica referenduma omejimo do te mere, da finančno odgovornost zanjo nosijo sklicatelji (se pravi plača tisti, ki "izgubi") – če je predlog dejansko usklajen z deli družbe, ki predstavljajo večino, bo vsak predlog preživel referendum in verjamem, da bo hitro minilo vsakogar, da skliče referendum zgolj zato, ker želi pobalinsko prikazovati svoje stališče kot edino pravilno.

Ljudje nismo neumni in znamo presojati med argumenti. Če se jih predstavi v enem paketu jih z veseljem presojamo. Ne znova in znova pogrevat »jušne« debate, ter znova in znova dodajat novih »začimb«, ki na koncu tako spridijo celotno zadevo, da več nihče ne ve, kaj se je na začetku želelo »skuhati«.

Odpravite anomalije v sodnih dvoranah, kjer sojenja potekajo po abecednem vrstnem redu in odvetniki z izkoriščanjem demokratičnih pravic podaljšujejo procese v nedogled. Če se torej pišem npr. Žvunc in storim gromozanski gospodarski kriminal, obstaja verjetnost, da nikoli ne bom zanj v zglednem času obsojen – če sploh.

Prioriteta obravnav se naj določa glede na težo očitanega storjenega kaznivega dejanja. Sodišča naj vodijo sodniki, ki sprejemajo odločitve za čim hitrejše in pravično sprejemanje sodb – če to pomeni sojenje v odsotnosti obtoženega, ki na obravnavi tako ali tako zgolj sedi in gleda v zrak, potem naj bo tako. Pravico do pritožbe na razsodbo se bo tako ali tako vedno uporabila. Tako da prva obsodba čimprej, korektna in pustimo višjim organom, da odločajo o njeni upravičenosti.

Zgolj UČINOVITO delovanje, tako politike, kot državnih organov lahko povrne zaupanje vanje.

SEDAJ sprejmite zakone, ki bodo predstavljali okvir in podlago za zdrav in vzpodbuden gospodarski in družbeni razvoj – dejanska sprememba je nato na strani ljudstva in verjemite, želimo si sprememb. Ne silite nas na ulice, kajti to nikoli ne vodi v najboljšo rešitev situacije. In nehajte igrat komedij, dram, grozljivk in trilerjev – tega imamo iz Hollywooda dovolj.

Odstop vlade

Izjava predsednika vlade Janeza Janše, da obstaja možnost, da bo vlada Republike Slovenije odstopila, je sprožila vrsto ugibanj zakaj takšna izjava. Po premierovih besedah je bil nedeljski rezultat slab (potekale so predsedniške volitve in vprašanje referenduma o spremembi zakona o zavarovalnicah), ter da so »razmere, ki so pripeljale do tega, zaskrbljujoče«.

Vprašanje je, kaj si človek razlaga pod »razmere, ki so pripeljale do trenutne situacije«.

Ali gre tukaj za nagajanje opozicije in načrtno blatenje vlade pred državnozborskimi volitvami naslednjo leto? Ali pa gre za nesposobnost vlade, da uvidi, da poteze ki jih vleče ne prinašajo pravih rezultatov v strinjanju ljudi, ki jim vladajo, ne v strokovnih krogih, ne v realnih rezultatih?

Prepričan sem, da je trenutna situacija rezultat načina vladanja, ki ga je do sedaj izvajala trenutna vlada. Gre za skrajno nepripravljenost skupnega iskanja najboljših rešitev za aktualne probleme v državi. Samo skupni pogovori s predstavniki širše javnosti še ne predstavljajo posluha za ideje drugih, če teh idej nato vlada ne vključuje v svoje predloge sprememb uredb in zakonov. Prav tako noben podpis kakršnegakoli partnerstva ne sme prekiniti demokratičnega izražanja nezadovoljstva nad določenimi odločitvami vlade.

V državi ni vse narobe, a bi lahko bila družbena klima veliko boljša, v kolikor bi se vlada potrudila prisluhniti ljudem. Tako pa trmasto pljuje v svojo zastavljeno smer brez obzira ali ob tem tudi koga »povozi«.

Vladanje državi ni igra in ni lahka naloga. Je odgovorno delo. Že iz teh razlogov je potrebno imeti vedno pred očmi, da podeljeni mandat ne predstavlja čas enoumja vladne koalicije, temveč čas izpeljevanje zastavljenih programskih ciljev v sodelovanju s širšo javnostjo. Noben program namreč ni popoln, zato ga je potrebno konstantno prilagajati trenutni situaciji.

Izgovarjanje premiera Janše, da je delo vlade oteženo zaradi negativne »propagande«, ki se odvija na evropski ravni, je pravzaprav smešno. Pa ne v humorističnem smislu. Ampak v ciničnem.

V kolikor bi se vlade ravnale po mnenju držav članic EU, bi padale kot domine. Vsaka država ima namreč svoje mnenje o drugi državi. In ne glede na to mora vsaka vlada poskrbeti, da vladanje v njeni državi poteka normalno.

Če pa se za neuspehe na domači politični sceni iščejo izgovori, kot je bil ta premiera Janše, se resnično postavlja vprašanje, kdo si je napačno razlagal kaj predstavlja vodenje države.

Izjava, da jim ne bo težko oditi v opozicijo in da bodo konstruktivnejši kot je to sedanja, kaže samo na dejstvo, da se premier ne znajde v vlogi mandatarja, ampak mu bolj ustreza vloga opozicijskega voditelja, katere vlogo je izpilil v dosedanjih letih v opoziciji.

Verjamem, da ni lahko, če imaš občutek, da se je vsa družbena scena nastrojila proti tebi. A na koncu vedno ostaja vprašanje koliko si sam pripomogel k temu, da si dobil ta občutek?

Če pogledamo samo število ministrov, ki jih je bilo potrebno menjati v dosedanji vladi, je jasno, da vlada, za opravljanje zastavljenih nalog, ni postavila pravih ljudi na prave položaje. Tu gre za odločitve premiera Janše, kot vodje vlade. On na koncu koncev sestavlja vlado, saj je za to dobil mandat. In prav zato nosi tudi odgovornost, za morebitno slabo delo vlade.

Skrbi me tudi dejstvo, da vlada očitno ni pripravljena voditi tako države kot tudi predsedovati EU. To je mogoče razbrati iz besed premiera, kjer trdi, da se v sklopu priprav na predsedovanje EU tretjina ministrov mudi po opravkih po Evropi. In da bo v času predsedovanja tega še več. Hkrati pa se mu zdi časovno potratno, da minister proti kateremu se vlaga interpelacija, odgovarja na obtožbe opozicije.

Človek dobiva občutek, da bo v času predsedovanja EU slovenska država ostala brez prave lastne vlade, saj bo ta polno zasedena z vodenjem unije. Ljudje jih nismo (ne)volili za vodenje EU, temveč za vodenje slovenske države. V kolikor pa se v 3 letih vladanja ta vlada ni pripravila na zelo odgovorno dvojno vlogo, ki jo bo morala izpeljati v naslednjem letu, pa naj te svoje nesposobnosti ne prelaga »pet pred dvanajsto« na ramena morebitne naslednje vlade (tehnične ali kakršnekoli druge).

Odgovornost za svoje odločitve nosi vsak posameznik sam. V kolikor pa uvidi pravi razlog zanjo, pa je vprašanje človekove osebne zrelosti.

LDS, SD, levica in politika na splošno

Veliko se je zgodilo v političnem prostoru od mojega zadnjega prispevka. Zato bom kar direktno zagrizel v srž teme, ki jo želim tu deliti z drugimi. Po vseh eskapadah, ki jih je doživela nekoč najmočnejša politična stranka LDS, izgleda, da so končno našli svež obraz za nehvaležno mesto rešitelja ali bolje rečeno rešiteljice trenutne politične situacije v LDS. Situacijo s kandidatko in najverjetneje tudi naslednjo predsednico LDS, gospo Kresalovo, bi lahko primerjali s situacijo pred več kot 10 leti, ko je tedanja ZLSD iskala nov svež obraz, ki bi popeljal stranko stran od prepričanja ljudi da gre (zgolj) za naslednike komunistov. Takrat je to vlogo prevzel Borut Pahor, ki so ga nekateri med njegovim dolgoletnim vodenjem stranke želeli dobesedno odrezati, a jim to na srečo ni uspelo.
Zakaj na srečo? Ker imamo sedaj vsaj enega verodostojnega politika na levici, ki nosi s seboj takó upanje v spremembo v življenju vseh te države kot tudi karizmo, ki ji ljudje sledijo. Njegove poteze okoli morebitnega kandidiranja za predsednika države so samo okrepile tako njegov osebni kot tudi položaj stranke kateri predseduje - SD. Kot Feniks se je dvignil iz pepela premagane levice, ki kar ni mogla najti prave formule za funkcioniranje v novi politični vlogi. Tako imamo sedaj resno priložnost, da damo poleg SDS in nekdanje LDS tudi možnost SD-jevcem. Zakaj pa ne? S svojimi jasnimi težnjami k socialni pravičnosti v državi, kot tudi pripravljenosti k sodelovanju z vsemi političnimi opcijami, kaže na zrelost te stranke tako v zavedanju, da jih volijo ljudje in niso sami sebi namen, kot tudi, da je za uspešno vodenje države potrebno najti skupni jezik z vsemi političnimi akterji, ki imajo moč in vpliv tisti trenutek. Kaj bodo prinesle parlamentarne volitve bomo videli.
Podobno formulo sedaj preizkuša LDS. Ali se bo gospa Kresalova obdržala tako dolgo kot Pahor bo pokazal čas, a iz srca si želim da bi. Menim namreč, da je resnično nastopil čas, da se obrazi politikov, ki jih spremljamo že več kot desetletje in pol, nadomestijo z novimi, ki ne bodo nujno replikanti starih. Tako se kaže upanje v Lahovniku, Pahorju (čeprav je na sceni že dolgo mislim, da je sedaj res prišel njegov čas), sedaj v Kresalovi (če se bo obdržala), potem pa mi na državnem nivoju že kar zmanjka imen in obrazov, ki si po mojem mnenju zaslužijo pozornost, kot tisti, ki so tako strokovno podkovani, kot osebnostno zreli za opravljanje funkcij visokih politikov.

Vse preveč se je iz lokalnega okolja pretežko prebiti na državno raven. Ljudje ne verjamejo več politiki zato volijo tiste, za katere vedo koliko dobrega in slabega jim bodo prinesli. Vedno je bolje izbrati že znano kombinacijo kot ustreliti "na slepo" dati nekomu priložnost in ga nato trpeti 4 leta kot nesposobnega adolescenta, ki ne ve kaj in kako v politiki.
A vseeno bo nekoč potrebno prestopiti meje prepričanja da samo "stari mački" nosijo s seboj dovolj znanja. Novi obrazi, z novimi odnosi in idejami, to je to kar manjka slovenski politiki.
A vse to ne bo moglo nastopiti prej kot pa bodo ljudje pripravljeni na spremembe.

DeSUS, koalicija, pravila in svoboda odločitve

V vladni koaliciji je očitno nekomu prekipelo, ker se vsi koalicijski partnerji ne obnašajo kot enoumni "dajmevodi" osebki.

Tako je na obzorju razprava o postavljanju pravil, kaj se v koaliciji sme in kaj ne. Gre predvsem za "ukrotitev" najmanjše vladne stranke DeSUS, ki tu in tam izstopa zaradi svojega nestrinjanja s vsebino predlaganih zakonov. Precej neobičajno se mi zdi, da se, v demokratičnem svetu, kjer je zagovarjanje lastnega prepričanja osnovno demokratično vodilo, želi postaviti okvirje obnašanja oz. odločanja, znotraj katerih se lahko giblje politična stranka, ki je v koaliciji. Nesmisel. Namesto, da bi iskali kompromisno rešitev, s katero bi mogoče bila vsaj delno zadovoljna tudi opozicija, se močnejšim vladnim strankam mudi v sprejemanje zakonov, ki v bistvu nimajo podpore potrebne večine v parlamentu.

Da bi to ne izgledalo tako, sedaj želijo onemogočiti obstrukcijo parlamentarnih sej in zagotoviti avtomatsko podporo interpeliranim ministrom. S tem se želi postaviti občutek " nezmotljivosti" vlade, ki je v bistvu nobena poteza opozicije ne more "prisiliti" k razmisleku o drugačnih rešitvah problemov.

Enoumje, ki bi vodilo državo, je bilo že od nekdaj strah državljanov in stremljenje sedanje vlade k temu mi povzroča nemiren spanec.

Strinjam se, da so v osnovi ministri imenovani s strinjanjem koalicijskih partnerjev, a kasnejše delovanje ministrov, ne more biti vnaprej predvideno. Kajti gre za ljudi in ljudje se hitro obrnemo po vetru, če se bojimo, da nas bo kdo odstavil iz sedanjega družbeno-delovnega položaja. Vsaj nekateri, oziroma tisti, ki nimajo lastne hrbtenice. In v kolikor se to zgodi, mora obstajati varovalka, ki tudi koalicijskim partnerjem omogoča glasovanje za nezaupnico.

Obstrukcij sej nikoli nisem zagovarjal. A namesto, da bi se v vladi resnično konstruktivno potrudili, da do takšnih dejanj ne bi prišlo, se raje lotijo tega s postavljanjem notranjih pravil. Dejstvo je, da ima koalicija tudi brez glasov DeSUS-a dovolj moči, da sprejme določene zakone. A dejstvo je tudi, da se brez prisotnosti poslancev na sejah parlamenta, ne more odločati o zadevah. Tak prijem je res skrajni ukrep, a kaže tudi na to, da vsi ostali poizkusi, poiskati večini ustrezno rešitev, očitno v koaliciji ne delujejo.

Pokazalo se bo koliko velja beseda DeSUS-a, koliko imajo lastnega ponosa in zdravega razuma. Upam pa, da se kljub nedvomnim pritiskom, ne bodo uklonili in se pustili vpreči v voz namesto da bi bili eden izmed enakih.

Torej da bi bili voznik in ne konj.

Drnovšek, poslanci, demokracija in še kaj...

V današnjem Večeru je možno prebrati članek, v katerem se diskutira o potezah predsednika Drnovška v povezavi s predlaganjem kandidatov za državne poklice, ki so v njegovi pristojnosti.
Problem nastaja pri pojmovanju poslancev DZ RS glede dogovarjanja o teh kandidatih.

Glede na prakso prejšnjega predsednika, g. Kučana, se je ta, pred predlaganjem kandidatov, o njihovi "primernosti" posvetoval z vodji poslanskih skupin. Ker je sedanji predsednik to prakso opustil, se nekateri sprašujejo ali se krši načelo demokratičnega izmenjavanja mnenj, ali celo za izražanje podcenjevalnega odnosa do poslancev. Kakšne neumnosti!

Najbolj me je presentila izjava g. Cerarja kot vladnega svetovalca za pravne zadeve. V istem stavku namreč trdi, da Drnovšek ni zakonsko vezan na pogovore s poslanci (da je to pač bila poteza, ki jo je prostovoljno uvedel prejšnji predsednik), hkrati pa trdi da Drnovšek mora ohranjati dosedanjo prakso posvetov, saj s tem baje izkazuje spoštovanje do drugih institucij. Naj še enkrat opozorim, da je bila odločitev o uvedbi teh posvetov čisto osebna odločitev prejšnjega predsednika, g. Kučana.

Glede na dejstvo, da je g. Drnovšek ves čas od začetka samostojnosti Slovenije aktivno deloval pri sooblikovanju njene politike, sem prepričan, da dobro pozna ljudi, ki sedijo sedaj v državnem zboru RS. Prav tako se zaveda "igric", ki se jih nekateri poslužujejo ob takšnih posvetih. Prepričan sem tudi, da bi g. Drnovšek vsekakor ohranil dialog s poslanskimi "veljaki", če bi ti imeli jasne in poštene namene. Ker temu očitno ni tako, se je g. predsednik pač odločil za drugačno obliko predložitve njegovih kandidatov, kar je popolnoma legitimna poteza.

Izgovarjanje na to, da se s tem izkazuje nespoštovanje do drugih državnih institucij je popoln nesmisel. Ljudje, ki to trdijo, se naj vprašajo ali legitimnosti in moralno brezmadežnost temelji na dejanjih kot je dialog s predsednikom države. Če je temu tako, potem se moramo volilci resno vprašati ali ni z njimi kaj narobe. Spoštovanje, ugled ali imenujmo to kakor pač želimo, si človek ne pridobi s pogovori pri predsedniku države, temveč z dejanji, ki imajo dialog za svojo posledico.

Veliko prahu se dviguje za prazen nič. Dejstvo je namreč, da predsednik države samo predlaga kandidate, poslanci pa jih nato potrdijo ali pa ne.

Če pa kdo ne želi, da se v procesu javne debate o primernosti posameznega kandidata ne pokaže, da pri imenovanju visokih državnih funkcionarjev ne prihaja do političnih spletk in uslug, pa se naj pošteno vpraša ali resnično opravlja njemu primeren poklic.
Namreč predstavnika vseh Slovencev in Slovenk, ki živimo v tej državi. Ne glede na raso, politično pripadnost, versko prepričanje, barvo ali socialno-družbeno uvrščenost.

Strojanovi (še enkrat)

Zgodba okoli romske družine Strojan se kar ne more in ne more končati.

Sedaj je na pragu zime naenkrat začel delovati pravni red in birokratska mašinerija je naenkrat ukazala rušitev črnih gradenj v Ambrusu. Kakšna žalost in sramota za pravno državo. Poleg svoje nezmožnosti pravočasnega delovanja, ko bi lahko že pred leti, ko so okoliški prebivalci še imeli zaupanje v državo in verjetno tudi v integracijo Strojanovih, rešila vprašanje črnih gradenj, je sedaj pokazala še svoj nečloveški izraz, ko pred zimo ruši dom delu družine Strojan, ki se je vrnil v Ambrus.

Da pa ima vse svoje meje bi se morali zavedati tudi prebivalci Ambrusa, ki so preprečili predsedniku države g. Drnovšku, da bi začasno omogočil bivanje romske družine Strojan v bivalnih kontejnerjih. Očitno je srd in jeza Ambrušanom popolnoma zameglila čut za sočloveka. Žalostno, da je prišlo tako daleč. Ni kaj dodati.

Ločenost Cerkve od Države, mit ali resničnost?

Državni zbor Republike Slovenije je sprejel zakon o verskih skupnostih, v katerem med drugim določa vir financiranja največje verske skupnosti - Rimsko katoliške Cerkve (RKC). Če odmislimo, da že sedaj gre za najbogatejšo versko skupnost v Sloveniji in nedvomno v svetu, se lahko upravičeno vprašamo ali je sprejeti zakon v skladu s členom v ustavi Republike Slovenije, ki zapoveduje ločenost Cerkve od Države.

Ne razumem kakšno razlago in kakšne argumente si lahko še nekdo izmisli, da upraviči sprejeti zakon in hkrati trdi, da se spoštujejo določila ustave kot najvišjega pravnega akta v (domnevno) pravni državi.

Kakršnokoli razlago si že izberemo je dejstvo, da je proračun dobil novega odjemalca njegovih sredstev. Sredstev, ki jih v "državno blagajno" plačujemo tako verniki kot neverniki. Tako tisti, ki vsaki dan hodijo k maši, kot tisti, ki jih te stvari niti malo ne privlačijo. Hmmm no ja, bi lahko rekli da gre za neko solidarnost ali omogočanje širjenja verske svobode med državljani naše države. Verske svobode naj nihče ne omejuje. A naj je tudi nihče ne zamenjuje kot nekaj kar se, če pogledaš malo iz daljave, vsiljuje v vsakdanje življenje posameznika. Če do sedaj nismo občutili tega, bomo nekateri požrli grenko slino, ko bomo pomislili za kaj se porablja naš denar iz plačanih davkov.

Naj mi prosim nihče ne govori, da ne gre za zneske, da si jih država ne bi mogla privoščiti. Če je temu tako, naj se naredi primerjava kam drugam bi se dalo nameniti isti znesek sredstev, da bi se izboljšalo stanje na katerem drugem področju vsakdanjega življenja. Na primer v zdravstvo, šolstvo, šport, kmetijstvo ali varstvo okolja. Na slednje verjetno nihče od oblastnikov ne razmišlja veliko. Dejstvo pa je, da se država raje odloča za finančno podporo verski izobrazbi državljanov.

Ali je to potrebno? Mislim da ne. Krščanska vera obstaja že preko 2.000 let in do sedaj ji ni bilo potrebno imeti podpore države, da je preživela. Ne samo to. Skozi zakone kot so denacionalizacija je celo pridobivala nazaj premoženje, ki so jim ga odvzeli med zadnjo svetovno vojno. Vračanje se mi zdi sporno v tej točki, da se nihče ne vpraša kako je cerkev sploh prišla do tega premoženja in ali je res njegovo vračanje moralno in etično neoporečno.

Kolikor poznam nastanek krščanske vere je le ta namreč temeljila na delitvi ljubezni, upoštevanja, solidarnosti, nenasilja, zavedanja enosti s svetom in verovanja v to kar ljudje smo, božja kreacija namreč. To je širil Kristus, kot utelešen Bog na Zemlji. Nikoli ni bilo govora o potrebi po velikih cerkvah obdanih v zlato, zavajanje vernikov, da jih čaka pekel po smrti če ne bodo sledili naukom vere. Nikoli ni bilo govora, da je treba v imenu vere in boga ubijati druga bitja. Pa se je to na veliko dogajalo (križarske vojne). Nikoli ni bilo govora o potrebi po politični vpletenosti pa se to dogaja (Opus dei). Nikoli ni bilo govora, da se je možno za svoje "grehe" odkupiti z molitvami pa se to dogaja vsak dan. Nikoli se ni govorilo, da je možno "grehe" odkupiti s premoženjem pa se je to dogajalo (odpustki). Nikoli se ni govorilo "dajte denar, da bodo duhovniki lahko širili vero" in se tudi do sedaj ni.

Če se dotaknem samo zadnjih dveh trditev (razlaga vseh ostalih in tudi nenapisanih mogoče kdaj drugič).
Odpustki so tisti vir, preko katerega je RKC prišla do velikega premoženja, ki ga ima. Tu gre predvsem za premoženje v naravi. Verjamem, da je tudi marsikdo zapustil v oporoki svoje premoženje Cerkvi. In kar je podarjeno je tudi last novega lastnika. Se strinjam. Način kako pa se je prišlo do teh darov se mi zdi moralno in etično sporen. Če komu še vedno ni jasno kaj želim povedat naj še enkrat prebere prejšnji odstavek.

Dajanje denarja verskim ustanovam je pa v osnovi nesmiselno. Kajti prava vera trdi da je vse okoli nas Bog, torej tudi kamen, drevo, zemlja in na koncu koncev tudi mi sami. In ohranjanje pravega odnosa do vsega naštetega predstavlja pravi odnos do vere, Boga, nebes, pekla in vsega kar širijo iz cerkvenih podijev.
"Bog je povsod" pravijo "je vseveden in vse vidi". Zakaj je potem potrebno v Cerkev? Komu dokazujemo svojo pripadnost verskemu nauku. Je to sploh potrebno? Če je Bog vseveden ne rabi "poročila" svojih "odposlancev" (ki že dolgo niso ti, ki jih ustoličuje uradna Cerkev).

Če se vrnem na spornost sprejetega zakona z ustavo. Preprosto in na kratko povedano. Ustava je s tem zakonom povožena. Naj mi nekdo da dober argument da ni tako. Predvsem kot odgovor na dejstvo, da se lahko zgodi, da pride na oblast nekdo, ki mu Cerkev ni po volji, in s preprosto sprejetim zakonom ukine vso financiranje iz proračuna.
Si predstavljate kakšen halo bi nastal potem? Da kratimo versko svobodo in ne vem kaj še.

Bi bilo zanimivo slišat zakaj v bistvu potrebujejo vso to premoženje, ki ga imajo in ga bodo še dobili. Za lažje širjenje vere? Prosim vas lepo. Vera še nikoli ni bila v materialnih stvareh ampak je že od nekdaj stvar srca. Zato tudi molitve same po sebi ne pomagajo ampak je potrebno spremenit odnos do sebe in sveta, ki nas obdaja.
Za nudenje boljšega življenja ljudi po državi? Za to je odgovorna oblast. Razen če se Cerkev želi iti oblast. Potem je ta argument razumljiv.

Če se Cerkev polašča državnega premoženja in finančnih sredstev naj tudi v materialnem smislu nekaj vrača nazaj. Zakaj je tako bogokletno pomisliti, da bi se premoženje Cerkve obdavčilo. Če ni bilo za koga to prej sprejemljivo bi moralo biti sedaj, ko se Cerkev financira iz proračunskih sredstev, sama pa je oproščena davkov. Kje je tu materialna pravica? Ni je in pika.
Denar ne raste v dušah vernikov, in ga ni neizmerno veliko. Če ga bomo razdajali tako kot kaže, bomo prej kot slej pristali v resnih težavah.
Če samo spomnim na mračno realnost, da se pokojninski sistem ruši prav zaradi pomanjkanja finačnih prilivov v proračun. Mi pa dajemo denar kot da ne vemo za kaj ga bi porabili. Mogoče pa je to to. Neznanje ravnanja z razpoložljivimi sredstvi.
Malo sarkazma mora biti, drugače še staknem čir na želodcu.

Cerke in Država postajata finančno, politično in versko prepletena. Kje je tu še meja njune ustavno določene ločenosti?

Slovenska vojska, oklepniki, proračunski primanjkljaj...

V zadnjem času smo lahko prebrali, da je ministrstvo za obrambo sklenilo pogodbo za nakup novih finskih oklepnikov za potrebe slovenske vojske. Kar 135 komadov. Slovenska vojska se posodablja in želi ustrezati NATO standardom. Nuditi želi zaščito vojakom, ki jih pošilja na mirovne misije.

Hmmm, no ja tudi brez tega, bi šlo ali ne? Mislim predvsem na potrebo po tem, da se vojaško želimo kosati z najbolje opremljenimi vojskami Evrope. Zakaj pa? A nam je to potrebno? Se bojimo kakršnegakoli napada na našo suverenost? Želimo osvajati nova ozemlja? Je resnično potrebno vojaško sodelovati v kriznih območjih? Vprašanja so tako absurdna, da odgovora niti ni potrebno iskati.

Če samo pogledamo znesek, ki ga bomo plačali davkoplačevalci za omenjene oklepnike je jasno, da gre za ogromen finančni zalogaj. Okoli 66,6 milijard slovenskih tolarjev. Kolikor vem je proračunska luknja velika nekje okoli te številke. Pa se gremo namesto sanacije proračuna njegovo dodatno upostošenje.

Zanimivo je tudi pogledati kako spretno se manipulira z omenjenimi številkami, da slovenska javnost ne bi preveč nergala nad visokim zneskom. 66 milijard tolarjev pomeni 66.600.000.000,00 SIT ali 66 tisoč 600 milijonov tolarjev. Številka je tako ogromna, da marsikomu ne predstavlje neke realne osnove.
Seveda se sedaj preračunava vse v evre in če tu pogledamo gre za okoli 279 milijonov evrov. 279.000.000 EUR. Kar veliko število ničel. Preračunavanje vrednosti v evre in nazaj v tolarje pa povprečnemu državljanu povzroča težave že pri vsakdanjih nakupih.
Dokaz kako se vse skupaj še boljše zakamuflira v "nizek" znesek je sledeči: " Četrt milijarde evrov za nakup novih oklepnikov". Ponovno, milijarda je nepredstavljiva vsota, četrt pa za marsikoga ne pomeni veliko. Torej 1/4 nečesa. To pa ni "veliko" ali ne?
Kdo tu koga zavaja?

Po mojem mnenju, je nakup nepotreben in čista potrata proračunskih sredstev.

Te oklepnike si bomo še vsi zapomnili. Če ne prej pa takrat, ko bo oblast vlekla nove poteze okoli krpanja proračunskega primanjkljaja. In prepričani smo lahko, da se bo spet naslonila na "svoje" državljane.

Strojanovi: scenarij kaj bi bilo, če bi...

Veliko je slišati neogodovanja glede reagiranja policije ob nastalih situacijah, ki se navezujejo z družino Strojan. In vse negodovanje izhaja iz ene točke in to je preselitev družine Strojan iz Ambrusa v Postojno. Omenja se pravica bivanja na ozemlju, ki ga imaš v lasti, omenja se zaščita pred množico, ki ti želi hudo, omenja se spoštovanje človekovih pravic in zakonskih ter ustavnih pravic.

Sedaj pa realno poglejmo kaj bi se lahko zgodilo v kolikor bi policija reagirala drugače.

Dejstvo je, da Ambrušani ne verjamejo več policiji in zagotovilom, da ob kršitvi zakona posredujejo. Mogoče celo posredujejo a v skladu z zakoni, ki omejujejo nadaljnje sankcioniranje. Torej je problem v zakonih in ne policiji.
Nadalje bi nastalo več škode, če bi se "s silo" zaščitilo Strojanove kot pa je škode z njihovo premestitvijo. Verjamem namreč, da če se zbere množica več sto ljudi in so odločeni nekaj ukrenit, da ne gre za trenutni preblisk skupine posameznikov, ki nimajo kaj boljšega za počet. Verjamem da gre za bes, ki se je nabral skozi čas, ko so strpno opazovali dogajanje okoli sebe in verjeli, da bo pravna država poskrbela za rešitev situacije.
Vse ima svojo mejo in tako je bilo tudi s potrpljenjem Ambrušanov. Verjamem, da so bili odločeni, da odstranijo Strojanove na tak ali drugačen način. V taki množici ni namreč potrebno dosti, da se bes sprosti v obliki nasilnih izbruhov.

Verjamem, da bi krajšo potegnili Strojanovi. Verjetno bi jih precej pristalo v bolnišnici kakšen tudi na pokopališču. In kaj bi nastalo takrat?
Prepričan sem, da bi se vsi zgražali, kako je lahko prišlo do tega. Kaj je delala policija, da ni tega preprečila?
In kar je najhujše - začela bi se gonja za Romi katerih po mnenju množice pravna država ne kaznuje dovolj za njihove prekrške. Ustvaril bi se občutek, da je treba in da lahko ljudje vzamejo pravico v svoje roke in sodijo sami kdo je krivec in kdo žrtev. Prepričan sem, da Romi ne bi stali križem rok in bi se začelo vsestransko pobijanje. Sem poskušal najti drug izraz ampak kar je res je res. Bilo bi enostavno - pobijanje!

In ali je to prav? Seveda NE. Ampak ali je policija v svojih takratnih ukrepih zmanjšala verjetnost takšnega scenarija. Po mojem mnenju nedvomno.

Pri vseh situacijah ne gre vedno samo za človekove pravice, ki so zapisane v zakonih. Včasih je potrebno reagirati situaciji primerno. Vsekakor pa vedno v interesu izogiba večjih konfliktov.
Ne vsedajmo se zgolj na besede zapisane v zakonih. Potrebno je upoštevati tudi človeški faktor.

Potrebno je tudi pogledati ali je država storila vse, da se spišejo zakoni, ki jasno določajo pravične kazni za prestopnike zakona. Ali je poskrbela, da se sankcionira vse, v razumnem roku, ne glede na raso, spol, etnično pripadnost, starost?

Očitno ne. Kajti če bi, verjamem, da sedaj ne bi imeli problemov po celi Sloveniji, ko se ena za drugo postavljajo vaške straže. Kot v srednjem veku. Kje je tu zaščita s strani pravne države. Očitno je ni. Ali pa je takšna, da ji ljudje ne zaupajo.

Absurd absurdov je bila reakcija občanov, ki so ustavili in preverili policijski kordon, ki se je peljal na splošno policijsko usposabljanje, češ "da slučajno ne vozijo Strojanovih."

Ljudstvo ne verjame v zakone, še slabše, ljudstvo več ne verjame policiji.

To ni dobro in hitro bo treba poiskati primerno rešitev za nastalo situacijo.

Kakšno? Primer:

• sprejeti zakon, ki omogoča odvzem državljanstva in izgon iz države vsem povratnikom h kriminalnim dejanjem, ki to storijo recimo več kot 5x (govorim na pamet, saj verjamem, da ima vsak svojo številko v mislih);
• razmisliti o primernosti kazni; zapor ali denarna kazen ni vedno najboljša rešitev (če je sploh); naj se uvede kot "kazen" obvezno delo v okolju, ki se navezuje na posledice protipravnih dejanj; Primer: alkohol za volanom: delo z ljudmi, ki so nekoč preživeli posledice prometne nesreče, kateri je botroval alkohol; Vsekakor večji poudarek na ozaveščanju posledic posameznikovih dejanj, saj menim, da bi to marsikomu dalo misliti;

Ta dva primera sem navedel zgolj kot prikaz kako preprostemu človeku "padejo" na misel rešitve problemov, strokovnjaki pa "ne morejo" priti do istih zaključkov.