Praktično ali teoretično znanje

Nekoč je družba temeljila na fizičnem delu, kjer so se življenjski izzivi premagovali s praktično realizacijo idej posameznikov, skupine ali družbe kot celote. Bil je čas industrijske evolucije, ki je dokazala, da je človeško bitje sposobno opravljati delo na zahtevnejših nivojih kot »zgolj« metanjem sulic in kamenja. Bil je čas družbenega razcveta, katere sadove še danes uživamo.

Prišla je elektronska doba, ki je spremenila tok ustvarjanja. Mnoge je premamila in zavedla v prepričanje, da je zgolj znanje dovolj za dosego napredka. Da je zgolj širjenje mentalnih obzorij dovolj za osebnostni razvoj posameznika. Kjer je prevladalo mnenje, da »če poznaš dietno teorijo lahko že shujšaš«. In sedaj pobiramo sadove takšnega načina življenja.

Imamo množico izobraževalnih ustanov in programov, ki konstantno proizvajajo kopico teoretikov, ki o procesu praktične izvedbe nimajo pojma. Pa bodo dejali, da to ni njihova skrb, da to ni njihovo področje, da je to področje delavcev, ki naj zgolj realizirajo njihove ideje. Drži a kvalitetne in realne ideje nastanejo kot rezultat praktičnih izkušenj – torej od kod jih bodo črpali? Knjig in zapisov ali iz izkušenj žuljev svojih delavcev?

In pol nastane gospodarska kriza, ki je posledica prav takšnega razmišljanja, kjer je prepričanje, da je manipulacija teorije dovolj za napredek. Napredek ni da si napolniš TRR, kupiš avto, stanovanje…napredek je soustvariti realno okolje, ki bo tudi tebi nudilo vse našteto. Tako imamo kopico lizingov, kreditov, posojil takšne in drugačne vrste, vse se vrti okoli elektronskih številk na bančnih računih, vse je tam nekje v oblakih (bi rekla stara garda delavcev).

Živeti v oblakih je bilo že od nekdaj za sanjače usodno. Sedaj se zgolj imenujejo področni strokovnjaki.

Tako imamo vodje uprav, ki nimajo pojma, kdo in kako dela v firmi, ki jo vodijo. Ne vedo, ne razumejo in ne želijo razumeti, da njihove odločitve vplivajo na življenja ljudi in ne zgolj na številke na TRRju. Ne gre več za uspešnost na področju praktične realizacije ampak za hitro doseganje teoretičnih rezultatov, ki se potem odražajo v napol lastniških imetjih podprtih s finančnimi orodji naštetimi malo prej (lizing ipd.).

Tako propadajo firme, praktiki ostajajo brez dela, medtem ko teoretiki prosto poslujejo dalje, pač nekje drugje, kjer je klima za njihovo manipulacijo z informacijami primerna.

Včasih je veljalo, da je vrednost na strani praktičnega znanja, danes velja, da je vrednost na strani količine informacij, ki jih imaš. In tu se je zalomilo. Informacije imeti je koristno, v kolikor jih znaš s praktičnim znanjem prenesti na nivo dejanske realizacije. Namesto tega je informacijska manipulacija postala poslovni dosežek N°1.

Špekulacije, manipulacije, zavajanja, pretvarjanja so vse vzrok za družbeno situacijo v kateri se nahaja svet. Kjer se zatiska oči pred realno situacijo češ »se bomo dogovorili kako naprej.« Medtem pa delovni ljudje crkujejo od brezdelja in brez osnovnih dobrin za preživetje.

In da je to postala že skoraj narodna folklora je rezultat medijskega poročanja, kjer se objektivno objavljajo novice o delu voditeljev držav in podjetij. Kjer se prikazujejo prihodi na srečanja v velikih avtomobilih, v brezhibnih oblekah, z nasmeški iz plakatov. Kjer se prikazuje poležavanje podjetnikov na luksuznih jahtah z bančnimi računi v davčnih oazah. Vse z nekim subtilnim namenom prikazovati nepravičnost delitve dobrin, ki jih ustvarjamo vsi.

A to ni dovolj!!

Potrebno je prikazovati rezultate posameznikov – kot je bil primer podjetja Pipistrel. In verjamem, da to ni edini primer, a se iskreno povedano ne spomnim nobenega drugega, ker jih skozi poročanje medijev premalo opazim. Tako se ustvarja prepričanje da je poležavanje v luksuzu rezultat teoretičnega znanja, ki ga je prav in koristno manipulirat za lastno korist. In kam to vodi? Da se že sedaj po hrano na Rdeči križ vozijo ljudje z Mercedesi, ker so izgubili občutek kaj je potrebno za preživetje in kaj je luksuz.

Vsi se zavedamo, da so vsi ti avtomobili in obleke in jahte plačani z znojem ljudi, ki jih ti ljudje vodijo. In OK ni problem v tem da si privoščijo, problem je ker si privoščijo še preden si lahko privoščijo tudi ljudje, ki so sozaslužni za imetje, ki se je ustvarilo – s tem samo šopajo »hrano v lastna usta« medtem ko preostanek shirano gleda njihovo nažiranje.

S pretvezo da je treba ustvariti več, da bomo imeli vsi, teptajo osnovne delavske pravice in človekovo dostojanstvo vse zavito v manipulativno resnico češ »kriza je, bo treba nekaj spremenit«. Seveda bo treba spremenit, a ne dela temveč način razmišljanja. Delo je privedlo do ogromnega bogastva, ki ga ima peščica, stil razmišljanja pa je privedel do tega, da sadove svojega dela ne uživamo vsi.

Tako da dokler se dejansko ne bo dal politikom in direktorjem v roke »kramp in lopata, žemlja in kozarec mleka za malco« ne bomo videli napredka v cvetočem gospodarstvu, ki hkrati crkuje ker mu isti ljudje na drugi strani »spuščajo kri« zato, da se imajo lahko sami lepo.

In ja ne zgolj pljuvat in kazat s prstom kdo je kriv – to vemo sedaj že vsi. Uporabimo raje znanje, katerega so leta in leta izkoriščali DRUGI, da ustvarimo svet v katerem bomo imeli nekaj od tega VSI.