Dejanja so bistvena, ne ljudje ki jih izvajajo

V časih, ko je razširjeno nezadovoljstvo z lokalno/državno oblastjo, se pojavljajo pobude za zamenjavo oblastnikov. Ponekod celo brez predstave KDO bi naj bil boljši, samo da teh, ki so sedaj, ne bo več treba prenašat. Oblastniki (in tisti, ki bi to želeli biti) veliko govorijo, obljubljajo, a na koncu VEDNO štejejo zgolj dejanja.

Nihče ne (in nikoli ne bo) dal podpore ljudem z idejami o varčevanju in novem zadolževanju kot edinemu načinu izhoda iz krize. Oblastnikom, ki s policijskim nadzorom obljubljajo večjo družbeno varnost. Oblastnikom, ki z varčevanjem na račun navadnega človeka, odplačujejo dolgove, ki so jih ustvarili tajkuni in oblastniki prejšnjih mandatov.

Zadolževanje za odplačevanje starih dolgov ne prekine začaranega kroga.

Zadolževanje za  potrebe investicij, ki ustvarjajo nove prihodke (delovna mesta), je edini odgovor na prekinitev trenutne krize. Finančne in družbene.

Pogosto se pozablja na dejstvo, da prenos oblasti prinaša stroške (volitve) (ki si jih ne želimo privoščit), izgubo časa, ki bi ga bilo koristneje porabit za uvajanje razvojnih sprememb. V sedanji ureditvi vsaka sprememba oblasti odnese milijone in vsaj 6 mesecev časa. Denarja več ni, ura je že odbila 12.

Ne zanima me KDO je na oblasti. Zanima me KAJ in KAKO dela, za razvoj družbene blaginje. VSAK je sposoben VSEH dejanj.

Želim dejanja, ki spodbujajo razvoj okolju prijaznih načinov pridobivanja dobrin kot so hrana in energija. Samooskrba in zelena energija sta zgolj eni izmed idej.

Želim dejanja, ki ustvarjajo nova delovna mesta, razvojno perspektivo novim generacijam ter varnost starejšim.

Želim dejanja, ki spodbujajo osebno izražanje v sklopu kulturnih dogodkov.

Želim dejanja, ki ustvarjajo normalne pogoje za osamosvojitev mladih, ustvarjanje družin in skrb za prihodnje generacije.

Želim dejanja, ki skrbijo za zakonsko predpisan red na način, ki spodbuja njegovo spoštovanje. Kjer je življenje v okviru zakonov nagrajeno.

Želim oblastnike, ki se zavedajo da smo LJUDJE država/občina in da z našim premoženjem zgolj upravljajo in si ga ne morejo in ne smejo lastiti.

Želim oblastnike, ki se zavedajo, da zapisano niso želje temveč ZAHTEVE in PRAVICE družbe.

Za boljšo prihodnost vseh.

Varčevalni ukrepi DA, a za ohranitev dostojnega življenja

Pred sprejetjem so varčevalni ukrepi, ki bi naj rešili javne finance in s tem državo iz finančnih težav, v katerih se je znašla. Da so ukrepi potrebni je jasno že vsem, da je za dosego cilja potrebno ubrati uravnoteženo finančno obremenitev, pa očitno ne. Imamo predloge ukrepov, ki posegajo v finančno stabilnost dela prebivalstva, ki že sedaj živi na robu dostojnega življenja.

In ker zagovorniki predlaganih ukrepov pozivajo nasprotnike naj predlagajo boljše ukrepe, je moj takšen:

Vsem, ki so financirani iz državnega proračuna, se za določeno obdobje, omejijo mesečna izplačila na neto vrednost 1000 evrov. Hkrati se vsem, ki se jim s tem ukrepom odvzame del finančnih prilivov in imajo najete bančne kredite v državnih bankah, za enako obdobje sorazmerno znižajo mesečni obroki povračil kreditov.

Kako dolgo bo to obdobje naj izračunajo za to pristojni. Z omenjeno vsoto se da dostojno živeti in to bi moral biti cilj slovenske oblasti. S takšnim predlogom, bi v očeh javnosti imeli varčevalni ukrepi znatnejšo podporo.

Izračuni, ki temeljijo na uravnoteženi obremenitvi vseh prejemnikov državnih sredstev, MORAJO upoštevati tudi trenutno stanje v katerem se nahajajo ljudje. Absurdno je trditi, da mora prispevati vsak nekaj, če to pomeni, da se enim jemljejo drobtinice iz prepolnega krožnika, drugim pa drobtinice iz praznega krožnika. Cilj bi moral biti, da imajo VSI DOVOLJ. Ne šele po končani krizi, ampak v času, ko se skupaj prebijamo skoznjo.

Bolj humano je posamezniku z dohodki 3000€ za določen čas »odvzeti« 2000€, kot petdesetim s 600€ odvzeti 40€.

V časih, ko se varčuje, se mora vedno nekdo nečemu odpovedati. In najbolj smiselno je začeti pri luksuzu. In luksuz predstavlja vse kar omogoča več kot dostojno življenje. Dostojno življenje pa pomeni živeti v toplem domu ter imeti denar za hrano in obleko.

Verjamem, da je v interesu vseh, ki imajo (pre)več, da ohranijo takšen stil življenja. A hkrati se morajo zavedati, da se njihov način življenja financira prav iz žepov tistih, ki jih bodo, od oblasti predlagani varčevalni ukrepi, najbolj finančno prizadeli.

Absurd je pričakovati, da bodo ljudje ob varčevanju tudi enako ali celo več zapravljali. Gospodarstva se ne da in ne sme spodbujati samo z večjo potrošnjo odjemalcev. Gospodarstvo se mora spodbujati s ciljnimi investicijami, ki bodo omogočale celotnemu prebivalstvu večji blagor. Kakšne so te investicije naj ugotovijo pristojne službe, ki so za to financirane iz državnega proračuna.

S predlaganim ukrepom bo lažje preživeti vsem in hkrati se bo rešil finančni položaj države. Države, ki mora v prihodnje gospodarneje ravnati s svojimi prihodki in jih dejansko plemeniti in ne zapravlja.