Dejanja so bistvena, ne ljudje ki jih izvajajo

V časih, ko je razširjeno nezadovoljstvo z lokalno/državno oblastjo, se pojavljajo pobude za zamenjavo oblastnikov. Ponekod celo brez predstave KDO bi naj bil boljši, samo da teh, ki so sedaj, ne bo več treba prenašat. Oblastniki (in tisti, ki bi to želeli biti) veliko govorijo, obljubljajo, a na koncu VEDNO štejejo zgolj dejanja.

Nihče ne (in nikoli ne bo) dal podpore ljudem z idejami o varčevanju in novem zadolževanju kot edinemu načinu izhoda iz krize. Oblastnikom, ki s policijskim nadzorom obljubljajo večjo družbeno varnost. Oblastnikom, ki z varčevanjem na račun navadnega človeka, odplačujejo dolgove, ki so jih ustvarili tajkuni in oblastniki prejšnjih mandatov.

Zadolževanje za odplačevanje starih dolgov ne prekine začaranega kroga.

Zadolževanje za  potrebe investicij, ki ustvarjajo nove prihodke (delovna mesta), je edini odgovor na prekinitev trenutne krize. Finančne in družbene.

Pogosto se pozablja na dejstvo, da prenos oblasti prinaša stroške (volitve) (ki si jih ne želimo privoščit), izgubo časa, ki bi ga bilo koristneje porabit za uvajanje razvojnih sprememb. V sedanji ureditvi vsaka sprememba oblasti odnese milijone in vsaj 6 mesecev časa. Denarja več ni, ura je že odbila 12.

Ne zanima me KDO je na oblasti. Zanima me KAJ in KAKO dela, za razvoj družbene blaginje. VSAK je sposoben VSEH dejanj.

Želim dejanja, ki spodbujajo razvoj okolju prijaznih načinov pridobivanja dobrin kot so hrana in energija. Samooskrba in zelena energija sta zgolj eni izmed idej.

Želim dejanja, ki ustvarjajo nova delovna mesta, razvojno perspektivo novim generacijam ter varnost starejšim.

Želim dejanja, ki spodbujajo osebno izražanje v sklopu kulturnih dogodkov.

Želim dejanja, ki ustvarjajo normalne pogoje za osamosvojitev mladih, ustvarjanje družin in skrb za prihodnje generacije.

Želim dejanja, ki skrbijo za zakonsko predpisan red na način, ki spodbuja njegovo spoštovanje. Kjer je življenje v okviru zakonov nagrajeno.

Želim oblastnike, ki se zavedajo da smo LJUDJE država/občina in da z našim premoženjem zgolj upravljajo in si ga ne morejo in ne smejo lastiti.

Želim oblastnike, ki se zavedajo, da zapisano niso želje temveč ZAHTEVE in PRAVICE družbe.

Za boljšo prihodnost vseh.

Varčevalni ukrepi DA, a za ohranitev dostojnega življenja

Pred sprejetjem so varčevalni ukrepi, ki bi naj rešili javne finance in s tem državo iz finančnih težav, v katerih se je znašla. Da so ukrepi potrebni je jasno že vsem, da je za dosego cilja potrebno ubrati uravnoteženo finančno obremenitev, pa očitno ne. Imamo predloge ukrepov, ki posegajo v finančno stabilnost dela prebivalstva, ki že sedaj živi na robu dostojnega življenja.

In ker zagovorniki predlaganih ukrepov pozivajo nasprotnike naj predlagajo boljše ukrepe, je moj takšen:

Vsem, ki so financirani iz državnega proračuna, se za določeno obdobje, omejijo mesečna izplačila na neto vrednost 1000 evrov. Hkrati se vsem, ki se jim s tem ukrepom odvzame del finančnih prilivov in imajo najete bančne kredite v državnih bankah, za enako obdobje sorazmerno znižajo mesečni obroki povračil kreditov.

Kako dolgo bo to obdobje naj izračunajo za to pristojni. Z omenjeno vsoto se da dostojno živeti in to bi moral biti cilj slovenske oblasti. S takšnim predlogom, bi v očeh javnosti imeli varčevalni ukrepi znatnejšo podporo.

Izračuni, ki temeljijo na uravnoteženi obremenitvi vseh prejemnikov državnih sredstev, MORAJO upoštevati tudi trenutno stanje v katerem se nahajajo ljudje. Absurdno je trditi, da mora prispevati vsak nekaj, če to pomeni, da se enim jemljejo drobtinice iz prepolnega krožnika, drugim pa drobtinice iz praznega krožnika. Cilj bi moral biti, da imajo VSI DOVOLJ. Ne šele po končani krizi, ampak v času, ko se skupaj prebijamo skoznjo.

Bolj humano je posamezniku z dohodki 3000€ za določen čas »odvzeti« 2000€, kot petdesetim s 600€ odvzeti 40€.

V časih, ko se varčuje, se mora vedno nekdo nečemu odpovedati. In najbolj smiselno je začeti pri luksuzu. In luksuz predstavlja vse kar omogoča več kot dostojno življenje. Dostojno življenje pa pomeni živeti v toplem domu ter imeti denar za hrano in obleko.

Verjamem, da je v interesu vseh, ki imajo (pre)več, da ohranijo takšen stil življenja. A hkrati se morajo zavedati, da se njihov način življenja financira prav iz žepov tistih, ki jih bodo, od oblasti predlagani varčevalni ukrepi, najbolj finančno prizadeli.

Absurd je pričakovati, da bodo ljudje ob varčevanju tudi enako ali celo več zapravljali. Gospodarstva se ne da in ne sme spodbujati samo z večjo potrošnjo odjemalcev. Gospodarstvo se mora spodbujati s ciljnimi investicijami, ki bodo omogočale celotnemu prebivalstvu večji blagor. Kakšne so te investicije naj ugotovijo pristojne službe, ki so za to financirane iz državnega proračuna.

S predlaganim ukrepom bo lažje preživeti vsem in hkrati se bo rešil finančni položaj države. Države, ki mora v prihodnje gospodarneje ravnati s svojimi prihodki in jih dejansko plemeniti in ne zapravlja.

Je to državotvorno?

V zadnjem času se veliko uporablja izraz »državotvornost« in »volja volivcev«. Predvsem s strani političnih veljakov izvoljenih na predčasnih volitvah. Trditve, da so in bodo vsa njihova dejanja državotvorna, so se pri nekaterih izkazale jalove.

V državi imamo negotovo gospodarstvo, ki nujno potrebuje finančno-davčne usmeritve, ki bodo nakazovale, kam želi ta družba. Zaradi politične nejasnosti imamo padajoče mednarodne bonitetne ocene, ki dražijo najemanje državnih kreditov potrebnih za finančno izboljšanje stanja v državi. Imamo družbo, ki potrebuje jasno sliko, kdo in kako bo vodil državo na podlagi podane volje na predčasnih volitvah.

Na drugi strani imamo izvoljene poslance, ki se ne morejo sprijazniti z voljo ljudstva. Ki ignorirajo procese odločanja o vodenju političnih funkcij kot so predsednik državnega zbora in mandatarja za sestavo vlade. Ki posredno ignorirajo predloge predsednika države, ki je edini v tej državi neposredno izvoljen s strani volivcev in ima posledično najvišjo avtoriteto kot predstavnik volje ljudstva.

Imamo stanje, kjer se spodbuja nezadovoljstvo volivcev, kjer se spodkopava zaupanje v smiselnost volitev, kjer se spodkopava zaupanje v politiko in njeno pripravljenost spremeniti stvari na bolje.

Imamo stanje, kjer se gostilniško sprejemajo odločitve, ki vplivajo na celoten narod. Imamo stanje, kjer je vsem jasno, da je potrebna stabilna vlada, a večina v parlamentu za to ni pripravljena storiti ničesar, še anonimno glasovanje o mandatarju je zanje preveč. Imamo stranke, ki nosijo v svojih imenih in političnih programih izraz »demokracija«, a je že njihovo interno delovanje vse prej kot to. Imamo poslanke in poslance, ki ne upajo izraziti lastnega mnenja, kot smo ga izrazili volivci na volitvah.

Res je: za spremembe je potreben pogum. Za demokracijo je potrebna svoboda. In ker to manjka v političnem vrhu je njegovo delovanje vse prej kot državotvorno.

Danes je nov dan, čas je, da ga začnemo živeti

Pa so prve predčasne volitve za nami. Kot kažejo rezultati bo vodenje države v naslednjem mandatu po sestavi pestro. Verjamem, da tudi po odločitvah, ki jih bo potrebno sprejeti.

Upam in navijam za to, da bo tokrat prevladal zdrav razum in zavedanje, da zgolj vlada ne nosi odgovornosti za napredek države, ampak tudi konstruktivna opozicija.

Časi so takšni, da je potrebno zdaj SKUPAJ veslat v eno smer in ta je zgolj naprej za boljši jutri.

Potrebna bodo odrekanja na vseh nivojih, potrebni bodo kompromisi v vseh in med vsemi »tabori«, potrebna bo sloga kot je Slovenci še nismo doživeli (pozabimo plebiscit, sedaj gre dejansko za preživetje te in generacij, ki še pridejo).

SEDAJ je čas, da se SKUPAJ postavijo zdravi temelji, na katerih bomo lahko VSI gradili za skupno dobro.

Naj bo zdrav razum VSEH odprt za sprejemanje ukrepov, ki so neizbežni. Naj bodo srca VSEH odprta za posluh težav sočloveka. In naj bo volja VSEH pripravljena za sodelovanje in udejanjanja najboljših rešitev.

Verjamem, da kot družba zmoremo. Verjamem, da je čas zrel, da si to dokažemo. Verjamem, da smo kot posamezniki pripravljeni delati za dobro vseh.

Danes je nov dan, čas je, da ga začnemo živeti.