Odstop vlade

Izjava predsednika vlade Janeza Janše, da obstaja možnost, da bo vlada Republike Slovenije odstopila, je sprožila vrsto ugibanj zakaj takšna izjava. Po premierovih besedah je bil nedeljski rezultat slab (potekale so predsedniške volitve in vprašanje referenduma o spremembi zakona o zavarovalnicah), ter da so »razmere, ki so pripeljale do tega, zaskrbljujoče«.

Vprašanje je, kaj si človek razlaga pod »razmere, ki so pripeljale do trenutne situacije«.

Ali gre tukaj za nagajanje opozicije in načrtno blatenje vlade pred državnozborskimi volitvami naslednjo leto? Ali pa gre za nesposobnost vlade, da uvidi, da poteze ki jih vleče ne prinašajo pravih rezultatov v strinjanju ljudi, ki jim vladajo, ne v strokovnih krogih, ne v realnih rezultatih?

Prepričan sem, da je trenutna situacija rezultat načina vladanja, ki ga je do sedaj izvajala trenutna vlada. Gre za skrajno nepripravljenost skupnega iskanja najboljših rešitev za aktualne probleme v državi. Samo skupni pogovori s predstavniki širše javnosti še ne predstavljajo posluha za ideje drugih, če teh idej nato vlada ne vključuje v svoje predloge sprememb uredb in zakonov. Prav tako noben podpis kakršnegakoli partnerstva ne sme prekiniti demokratičnega izražanja nezadovoljstva nad določenimi odločitvami vlade.

V državi ni vse narobe, a bi lahko bila družbena klima veliko boljša, v kolikor bi se vlada potrudila prisluhniti ljudem. Tako pa trmasto pljuje v svojo zastavljeno smer brez obzira ali ob tem tudi koga »povozi«.

Vladanje državi ni igra in ni lahka naloga. Je odgovorno delo. Že iz teh razlogov je potrebno imeti vedno pred očmi, da podeljeni mandat ne predstavlja čas enoumja vladne koalicije, temveč čas izpeljevanje zastavljenih programskih ciljev v sodelovanju s širšo javnostjo. Noben program namreč ni popoln, zato ga je potrebno konstantno prilagajati trenutni situaciji.

Izgovarjanje premiera Janše, da je delo vlade oteženo zaradi negativne »propagande«, ki se odvija na evropski ravni, je pravzaprav smešno. Pa ne v humorističnem smislu. Ampak v ciničnem.

V kolikor bi se vlade ravnale po mnenju držav članic EU, bi padale kot domine. Vsaka država ima namreč svoje mnenje o drugi državi. In ne glede na to mora vsaka vlada poskrbeti, da vladanje v njeni državi poteka normalno.

Če pa se za neuspehe na domači politični sceni iščejo izgovori, kot je bil ta premiera Janše, se resnično postavlja vprašanje, kdo si je napačno razlagal kaj predstavlja vodenje države.

Izjava, da jim ne bo težko oditi v opozicijo in da bodo konstruktivnejši kot je to sedanja, kaže samo na dejstvo, da se premier ne znajde v vlogi mandatarja, ampak mu bolj ustreza vloga opozicijskega voditelja, katere vlogo je izpilil v dosedanjih letih v opoziciji.

Verjamem, da ni lahko, če imaš občutek, da se je vsa družbena scena nastrojila proti tebi. A na koncu vedno ostaja vprašanje koliko si sam pripomogel k temu, da si dobil ta občutek?

Če pogledamo samo število ministrov, ki jih je bilo potrebno menjati v dosedanji vladi, je jasno, da vlada, za opravljanje zastavljenih nalog, ni postavila pravih ljudi na prave položaje. Tu gre za odločitve premiera Janše, kot vodje vlade. On na koncu koncev sestavlja vlado, saj je za to dobil mandat. In prav zato nosi tudi odgovornost, za morebitno slabo delo vlade.

Skrbi me tudi dejstvo, da vlada očitno ni pripravljena voditi tako države kot tudi predsedovati EU. To je mogoče razbrati iz besed premiera, kjer trdi, da se v sklopu priprav na predsedovanje EU tretjina ministrov mudi po opravkih po Evropi. In da bo v času predsedovanja tega še več. Hkrati pa se mu zdi časovno potratno, da minister proti kateremu se vlaga interpelacija, odgovarja na obtožbe opozicije.

Človek dobiva občutek, da bo v času predsedovanja EU slovenska država ostala brez prave lastne vlade, saj bo ta polno zasedena z vodenjem unije. Ljudje jih nismo (ne)volili za vodenje EU, temveč za vodenje slovenske države. V kolikor pa se v 3 letih vladanja ta vlada ni pripravila na zelo odgovorno dvojno vlogo, ki jo bo morala izpeljati v naslednjem letu, pa naj te svoje nesposobnosti ne prelaga »pet pred dvanajsto« na ramena morebitne naslednje vlade (tehnične ali kakršnekoli druge).

Odgovornost za svoje odločitve nosi vsak posameznik sam. V kolikor pa uvidi pravi razlog zanjo, pa je vprašanje človekove osebne zrelosti.

LDS, SD, levica in politika na splošno

Veliko se je zgodilo v političnem prostoru od mojega zadnjega prispevka. Zato bom kar direktno zagrizel v srž teme, ki jo želim tu deliti z drugimi. Po vseh eskapadah, ki jih je doživela nekoč najmočnejša politična stranka LDS, izgleda, da so končno našli svež obraz za nehvaležno mesto rešitelja ali bolje rečeno rešiteljice trenutne politične situacije v LDS. Situacijo s kandidatko in najverjetneje tudi naslednjo predsednico LDS, gospo Kresalovo, bi lahko primerjali s situacijo pred več kot 10 leti, ko je tedanja ZLSD iskala nov svež obraz, ki bi popeljal stranko stran od prepričanja ljudi da gre (zgolj) za naslednike komunistov. Takrat je to vlogo prevzel Borut Pahor, ki so ga nekateri med njegovim dolgoletnim vodenjem stranke želeli dobesedno odrezati, a jim to na srečo ni uspelo.
Zakaj na srečo? Ker imamo sedaj vsaj enega verodostojnega politika na levici, ki nosi s seboj takó upanje v spremembo v življenju vseh te države kot tudi karizmo, ki ji ljudje sledijo. Njegove poteze okoli morebitnega kandidiranja za predsednika države so samo okrepile tako njegov osebni kot tudi položaj stranke kateri predseduje - SD. Kot Feniks se je dvignil iz pepela premagane levice, ki kar ni mogla najti prave formule za funkcioniranje v novi politični vlogi. Tako imamo sedaj resno priložnost, da damo poleg SDS in nekdanje LDS tudi možnost SD-jevcem. Zakaj pa ne? S svojimi jasnimi težnjami k socialni pravičnosti v državi, kot tudi pripravljenosti k sodelovanju z vsemi političnimi opcijami, kaže na zrelost te stranke tako v zavedanju, da jih volijo ljudje in niso sami sebi namen, kot tudi, da je za uspešno vodenje države potrebno najti skupni jezik z vsemi političnimi akterji, ki imajo moč in vpliv tisti trenutek. Kaj bodo prinesle parlamentarne volitve bomo videli.
Podobno formulo sedaj preizkuša LDS. Ali se bo gospa Kresalova obdržala tako dolgo kot Pahor bo pokazal čas, a iz srca si želim da bi. Menim namreč, da je resnično nastopil čas, da se obrazi politikov, ki jih spremljamo že več kot desetletje in pol, nadomestijo z novimi, ki ne bodo nujno replikanti starih. Tako se kaže upanje v Lahovniku, Pahorju (čeprav je na sceni že dolgo mislim, da je sedaj res prišel njegov čas), sedaj v Kresalovi (če se bo obdržala), potem pa mi na državnem nivoju že kar zmanjka imen in obrazov, ki si po mojem mnenju zaslužijo pozornost, kot tisti, ki so tako strokovno podkovani, kot osebnostno zreli za opravljanje funkcij visokih politikov.

Vse preveč se je iz lokalnega okolja pretežko prebiti na državno raven. Ljudje ne verjamejo več politiki zato volijo tiste, za katere vedo koliko dobrega in slabega jim bodo prinesli. Vedno je bolje izbrati že znano kombinacijo kot ustreliti "na slepo" dati nekomu priložnost in ga nato trpeti 4 leta kot nesposobnega adolescenta, ki ne ve kaj in kako v politiki.
A vseeno bo nekoč potrebno prestopiti meje prepričanja da samo "stari mački" nosijo s seboj dovolj znanja. Novi obrazi, z novimi odnosi in idejami, to je to kar manjka slovenski politiki.
A vse to ne bo moglo nastopiti prej kot pa bodo ljudje pripravljeni na spremembe.

DeSUS, koalicija, pravila in svoboda odločitve

V vladni koaliciji je očitno nekomu prekipelo, ker se vsi koalicijski partnerji ne obnašajo kot enoumni "dajmevodi" osebki.

Tako je na obzorju razprava o postavljanju pravil, kaj se v koaliciji sme in kaj ne. Gre predvsem za "ukrotitev" najmanjše vladne stranke DeSUS, ki tu in tam izstopa zaradi svojega nestrinjanja s vsebino predlaganih zakonov. Precej neobičajno se mi zdi, da se, v demokratičnem svetu, kjer je zagovarjanje lastnega prepričanja osnovno demokratično vodilo, želi postaviti okvirje obnašanja oz. odločanja, znotraj katerih se lahko giblje politična stranka, ki je v koaliciji. Nesmisel. Namesto, da bi iskali kompromisno rešitev, s katero bi mogoče bila vsaj delno zadovoljna tudi opozicija, se močnejšim vladnim strankam mudi v sprejemanje zakonov, ki v bistvu nimajo podpore potrebne večine v parlamentu.

Da bi to ne izgledalo tako, sedaj želijo onemogočiti obstrukcijo parlamentarnih sej in zagotoviti avtomatsko podporo interpeliranim ministrom. S tem se želi postaviti občutek " nezmotljivosti" vlade, ki je v bistvu nobena poteza opozicije ne more "prisiliti" k razmisleku o drugačnih rešitvah problemov.

Enoumje, ki bi vodilo državo, je bilo že od nekdaj strah državljanov in stremljenje sedanje vlade k temu mi povzroča nemiren spanec.

Strinjam se, da so v osnovi ministri imenovani s strinjanjem koalicijskih partnerjev, a kasnejše delovanje ministrov, ne more biti vnaprej predvideno. Kajti gre za ljudi in ljudje se hitro obrnemo po vetru, če se bojimo, da nas bo kdo odstavil iz sedanjega družbeno-delovnega položaja. Vsaj nekateri, oziroma tisti, ki nimajo lastne hrbtenice. In v kolikor se to zgodi, mora obstajati varovalka, ki tudi koalicijskim partnerjem omogoča glasovanje za nezaupnico.

Obstrukcij sej nikoli nisem zagovarjal. A namesto, da bi se v vladi resnično konstruktivno potrudili, da do takšnih dejanj ne bi prišlo, se raje lotijo tega s postavljanjem notranjih pravil. Dejstvo je, da ima koalicija tudi brez glasov DeSUS-a dovolj moči, da sprejme določene zakone. A dejstvo je tudi, da se brez prisotnosti poslancev na sejah parlamenta, ne more odločati o zadevah. Tak prijem je res skrajni ukrep, a kaže tudi na to, da vsi ostali poizkusi, poiskati večini ustrezno rešitev, očitno v koaliciji ne delujejo.

Pokazalo se bo koliko velja beseda DeSUS-a, koliko imajo lastnega ponosa in zdravega razuma. Upam pa, da se kljub nedvomnim pritiskom, ne bodo uklonili in se pustili vpreči v voz namesto da bi bili eden izmed enakih.

Torej da bi bili voznik in ne konj.

Drnovšek, poslanci, demokracija in še kaj...

V današnjem Večeru je možno prebrati članek, v katerem se diskutira o potezah predsednika Drnovška v povezavi s predlaganjem kandidatov za državne poklice, ki so v njegovi pristojnosti.
Problem nastaja pri pojmovanju poslancev DZ RS glede dogovarjanja o teh kandidatih.

Glede na prakso prejšnjega predsednika, g. Kučana, se je ta, pred predlaganjem kandidatov, o njihovi "primernosti" posvetoval z vodji poslanskih skupin. Ker je sedanji predsednik to prakso opustil, se nekateri sprašujejo ali se krši načelo demokratičnega izmenjavanja mnenj, ali celo za izražanje podcenjevalnega odnosa do poslancev. Kakšne neumnosti!

Najbolj me je presentila izjava g. Cerarja kot vladnega svetovalca za pravne zadeve. V istem stavku namreč trdi, da Drnovšek ni zakonsko vezan na pogovore s poslanci (da je to pač bila poteza, ki jo je prostovoljno uvedel prejšnji predsednik), hkrati pa trdi da Drnovšek mora ohranjati dosedanjo prakso posvetov, saj s tem baje izkazuje spoštovanje do drugih institucij. Naj še enkrat opozorim, da je bila odločitev o uvedbi teh posvetov čisto osebna odločitev prejšnjega predsednika, g. Kučana.

Glede na dejstvo, da je g. Drnovšek ves čas od začetka samostojnosti Slovenije aktivno deloval pri sooblikovanju njene politike, sem prepričan, da dobro pozna ljudi, ki sedijo sedaj v državnem zboru RS. Prav tako se zaveda "igric", ki se jih nekateri poslužujejo ob takšnih posvetih. Prepričan sem tudi, da bi g. Drnovšek vsekakor ohranil dialog s poslanskimi "veljaki", če bi ti imeli jasne in poštene namene. Ker temu očitno ni tako, se je g. predsednik pač odločil za drugačno obliko predložitve njegovih kandidatov, kar je popolnoma legitimna poteza.

Izgovarjanje na to, da se s tem izkazuje nespoštovanje do drugih državnih institucij je popoln nesmisel. Ljudje, ki to trdijo, se naj vprašajo ali legitimnosti in moralno brezmadežnost temelji na dejanjih kot je dialog s predsednikom države. Če je temu tako, potem se moramo volilci resno vprašati ali ni z njimi kaj narobe. Spoštovanje, ugled ali imenujmo to kakor pač želimo, si človek ne pridobi s pogovori pri predsedniku države, temveč z dejanji, ki imajo dialog za svojo posledico.

Veliko prahu se dviguje za prazen nič. Dejstvo je namreč, da predsednik države samo predlaga kandidate, poslanci pa jih nato potrdijo ali pa ne.

Če pa kdo ne želi, da se v procesu javne debate o primernosti posameznega kandidata ne pokaže, da pri imenovanju visokih državnih funkcionarjev ne prihaja do političnih spletk in uslug, pa se naj pošteno vpraša ali resnično opravlja njemu primeren poklic.
Namreč predstavnika vseh Slovencev in Slovenk, ki živimo v tej državi. Ne glede na raso, politično pripadnost, versko prepričanje, barvo ali socialno-družbeno uvrščenost.